Zgodovina Združenja zdravnikov družinske medicine

Sekcijo za splošno medicino SZD, predhodnico Združenja zadravnikov družinske medicine SZD, so jeseni leta 1966 ustanovili novi specialisti in specializanti splošne medicine.

Združenje je bila osrednja organizacija družinske medicine pri prizadevanjih za uvlejavitev specializacije, pouk družinske medicine na dodpiplomski ravni, raziskovalno dejavnost in kakovost našega dela. zgodovino do leta 1992 je v knjigi Splošna medicina v Sloveniji popisal prim. mag. Tone Košir. Nadaljevanje dogajanja v 90. letih in v začetku tega tisočletja pa je v knjigi Desetletje družinske medicine: Kronika razvoja družinske medicine v Sloveniji od leta 1992 do 2004 opisala doc. dr. Zalika Klemenc-Ketiš. 2004 pa je o razvoju družinske medicine izšel tudi prispevek v angleščini.

Razvoj zadnjih destih let spremljamo v živo v številnih objavah in v svojem časopisu Družinska medicina.

OD SPLOŠNE DO DRUŽINSKE MEDICINE
Prim. mag. Tone Košir, dr. med., Partizanska 43, 4230 Škofja Loka

Za presojo nekega dogodka pa tudi pojava je potrebna distanca, pogled z drugega nivoja in drugega časa, ki omilijo čustva in osebne prizadetosti, da ostanejo na rešetu le dejstva; ni nujno, da so suhoparna, saj imajo ob sebi pestre in zanimive sopojave.

Nesporno je, da pri Medicinski fakulteti v Ljubljani že kar nekaj let uspešno deluje Katedra za družinsko medicino. To dejstvo skriva v svojih nedrih vrsto zanimivih in pomembnih dogodkov. Naš namen je, da osvetlimo nekatere dogodke iz časov pred desetletji, povezanimi z nastankom Katedre za družinsko medicino.

Dr. med. univ. To je bila uradna oblika zdravniškega poklica v devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja. Vsi šolani zdravniki so ga imeli, pa naj so delali na podeželju ali v mestu, v zasebni ordinaciji ali v državni ali skladniški bolnišnici. Nihče ni pomislil na kakšen, njegovemu dejanskemu delu in ožji stroki bližji naziv. Pa je prišlo do podiplomskega usposabljanja o ožjih medicinskih strokah, ki jih je bilo moč poimenovati z ustreznim nazivom. V začetku jih je bilo malo, kasneje več in nekje spodaj in zadaj so ostajali zdravniki brez dodatnih nazivov. Delo v bolnišnicah se je specializiralo, podobno v tistih zunanjih ordinacijah, v katerih so delali isti bolnišnični zdravniki. Tako se je postopoma povsem pasivno izločal zdravnik, ki je ostal pri svojem poklicu med. univ. Večinoma je delal zunaj bolnišnice in skrbel za bolne ljudi tam, kjer so živeli. K njemu so prihajali bolniki, prihajal je k njim na dom. Kolikor bolj je zdravnik ostajal v bolnišnici in v specialistični ambulanti, toliko bolj je ona druga skupina ostala na terenu, blizu svojim bolnikom. Prevod naziva, pridobljenega z diplomo na univerzi nam je dala splošnega zdravnika, šele v začetku sedemdesetih let dosledno zdravnika splošne medicine. To je bil torej prvenstveno “nespecialist”, zdravnik, ki je gledal in videl bolnika kot celoto, marsikdaj tudi v njegovem bivalnem in delovnem okolju.

Andrija Štampar je med prvo in drugo svetovno vojno prinesel v takratno splošno medicino nov pogled, preventivni pristop, ki ne gleda več posameznika, ampak skupino ljudi, tesno povezanih z njihovimi navadami in življenjskim okoljem. Štamparjevi učenci v Sloveniji so razumeli nov veter in že leta 1926 ustanovili prvi zdravstveni dom v majhnem kraju Lukovica. V naslednjh tridesetih letih že delujejo ZD v vseh večjih slovenskih mestih in krajih. Nosilno vlogo v ZD ima še vedno tisti stari dr. med. univ.

Štamparjeve idejo gredo v svet in očarajo številne zdravstvene politike v razviti Evropi in širše. Hrvaški je treba priznati na tem področju primat od samega začetka vse do sredine osemdesetih let pravkar pretečenega stoletja.

Prišlo pa je do osveščenosti zdravnikov splošne medicine: svoje poslanstvo so jemali kot poklic, ki je različen od drugih in ima svoje značilnosti. To pa postavlja meje med njimi in drugimi specialnostmi, ki vidijo v človeku neko dogajanje ali organ, pri tem pa spregledajo celoto. Ni daleč do ideje, da je pravzaprav splošna medicina stroka sui generis kot druge medicinske stroke. Vedno bolj glasni so tisti, ki dopovedujejo drugim, da medicinske fakultete ne izobražujejo zdravnikov splošne medicine, ampak zdravnike, ki se šele v času podiplomskega usposabljanja usmerijo v svojo specialnost, torej tudi v splošno medicino. To pa pomeni, da se začne borba za enakopravnost poklicev in ne več za strokovno podrejenost in manjvrednost zdravnikov splošne medicine. Že v začetku je jasno, da enakost pomeni predvsem podiplomsko usposabljanje in izpopolnjevanje kot v drugih strokah.. V 11. členu Pravilnika o specializaciji zdravstvenih uslužbencev v SFRJ iz leta 1960 je kot trideseta po vrsti napisana specializacija iz splošne medicine. Prve specializacije v prejšnji Jugoslaviji se začno v Zagrebu, takoj zatem v Beogradu; so bolj administrativne, tudi kolegialne in brez prave vsebine. Priznava se predvsem prejšnja izpopolnjevanja na bolnišničnih oddelkih, manj pa dotedanje delo v splošni medicini. V Sloveniji je izdana prva odločba o specializaciji zdravniku iz Majšperka, ki pa niti specializacije niti izpita ne opravi v Sloveniji. Šele leta 1968 kot prvi opravi specialistični izpit dr. Janez Schrott iz Ljubljane. Dobi kar obe odločbi, za specializacijo in izpit sočasno. V izpitni komisiji sedijo specialisti interne medicine.

Led je torej prebit. Leta 1968 dobi specializacija splošne medicine ustrezno mesto tudi v slovenskem pravilniku o specializacijah. Zanimanje med zdravniki je veliko, izdanih odločb o specializaciji je vedno več in leta 1971 je konec posameznih specialističnih izpitov. Administrativno je torej problem rešen, a odprto ostane vprašanje veljave specialista splošne medicine. Spodnesti je treba zakoreninjeno mnenje o njegovi manjvrednosti oziroma večvrednosti specialistov ožjih medicinskih strok. To čutijo predvsem na Hrvaškem, kjer so po letu 1963 opravili specialistični izpit že številni zdravniki splošne medicine. Tam že pred letom 1966 kot prvi v državi ustanovijo sekcijo splošne medicine, svojo stanovsko organizacijo, za njimi na njihovo pobudo tudi v drugih republikah. Stečejo priprave za ustanovitev Združenja zdravnikov splošne medicine Jugoslavije; ustanovna skupščina je 16. oktobra leta 1966 v Zagrebu – tudi z delegati iz Slovenije. Sledimo pismenim stikom med pobudnikom za ustanovitev jugoslovanskega Združenja dr. Bartolovićem iz Zagreba in dr. Bienenfeldom iz Metlike, ki je tedaj vzdrževal stike med Zagrebom in iniciativno skupino za ustanovitev slovenske sekcije splošne medicine in doženemo način imenovanja delegatov za ustanovno skupščino Združenja. Še vedno pa ostane odprto vprašanje ustanovitve slovenske sekcije za splošno medicino. Po mnenju nekaterih naših zdravnikov splošne medicine naj bi bila ustanovna konferenca Sekcije splošne medicine Slovenije v času enega od tečajev javnega zdravstva, najbrž maja ali junija tega leta v Ljubljani. Potrditve tega, za zgodovino naše Sekcije izjemnega dogodka in točnega datuma ustanovitve pa ni, ker ustanovnega zapisnika niti drugega zapisa o tem nismo našli. Šele natančna razčlenitev rokopisnega zvezka z zapisi prvih dveh sej nas pripelje blizu ali celo do prave rešitve: najverjetneje ustanovne konference sploh ni bilo. Šele na drugem sestanku iniciativnega odbora, na prvem namreč niso še imeli predsedniškega kandidata, so izbrali predsednika, podpredsednika, tajnika in blagajnika. Torej bi lahko šlo za ustanovitev sekcije v ožjem krogu tedaj znanih zdravnikov splošne medicine v Sloveniji. To se je zgodilo 11. oktobra 1966 ob 16. uri v prostorih ZD Ljubljana-Bežigrad na Kržičevi 9, kjer je delal eden od pobudnikov za ustanovitev dr. Jože Marolt. Za prvega predsednika je bil izbran blejski zdravnik dr. Borut Rus. V omenjenem zvezku ni nikakršne omembe ustanovne konference. Ustanovitev sekcije zdravnikov splošne medicine štejemo za pomemben dogodek na poti pri uveljavljanju poklica zdravnika in specialista splošne medicine v Sloveniji. Šele ustanovitev stanovske organizacije odpre možnosti za sodelovanje v telesih Slovenskega zdravniškega društva, predvsem v strokovni komisiji. Sekcija pa odigra tudi pomembno vlogo kot strokovni vrh splošne medicine, saj nismo imeli takšnega telesa, čutili pa smo potrebo po njegovi ustanovitvi. Podiplomski tečaj in specializacijo je za zdravnike urejal Zavod za zdravstveno varstvo, specialistični izpit je potekal v bolnišnici pred komisijo specialistov brez člana iz naše stroke, vsa strokovna izpopolnjevanja so za nas pasivne poslušalce organizirale druge katedre.

Jeseni leta 1974 stečejo dogovori o ustanovitvi katedre in inštituta za splošno medicino v Sloveniji. Prva naj bi delovala v okviru MF, drugi pa v enem od ZD, najverjetneje v Kranju. Po dogovoru z dekanom MF prof. Č. Ravnikom pripravimo program dela in organiziranosti obeh institucij in ju pripeljemo do obravnave na dekanskem kolegiju. Kolegij ju sprejme in odprta je pot na pedagoško znanstveni svet MF. Obravnava konec februarja 1975 je burna, a razpravljalci se nagibajo k potrditvi obeh predlogov. Nakar stvar “vzame v svoje roke” tedaj pomebbni profesor internistike in napade z večkrat citiranim “anahronizmom”: Kako vendar more biti specialno nekaj, kar ima že v nazivu splošno. Saj vendar vsi učimo splošno medicino, ki ni nikakršna stroka sui generis, ampak vsakega po malo, zato ne potrebuje ne inštituta in še manj katedre. Podpora se osuje in za nekaj glasov bitko skupaj z dekanom izgubimo. Sprejet pa je sklep o ustanovitvi komisije (kasneje kolegija) za splošno medicino, v katero šele po večletnem zavlačevanju MF imenuje štiri specialiste splošne medicine in vrsto univerzitetnih učiteljev. Kolegij se ubada predvsem s predvpisno in delovno prakso medicincev, nekaj tudi s pripravništvom zdravnikov, republiški strokovni vrh splošne medicine pa vse do ustanovitve katedre za družinsko medicino deset let kasneje opravlja sekcija.

Podiplomsko izpopolnjevanje zdravnikov splošne medicine je bilo tedaj organizirano predvsem v obliki seminarjev: od leta 1959 naprej Tavčarjevi dnevi, od 1965. naprej tudi kirurški dnevi, šele več let zatem tudi drugi. Vlogo pasivnih poslušalcev prvič prekinemo pri devetih kirurških dnevih pomladi leta 1974 z odmevnim prispevkom o ambulantni obravnavi poškodovancev. Maja istega leta se na sestanku v Šmarju pri Jelšah dogovorimo o organiziranju “svojih” strokovnih seminarjev in prvega izpeljemo že prvo jesen v Škofji Loki. Vsebino, referente in kraj izberemo sami in postopoma pokrijemo z njimi večji del Slovenije, da bi s tem privabili čimveč kolegic in kolegov. Zadnji seminar maja 2000 je že 27. po vrsti. Večina prispevkov je objavljenih v suplementih in zbornikih.

Številnih problemov v splošni medicini se ne more obravnavati na pasivni seminarski način in iz Dubrovnika prinesejo naši kolegi kot prvi v Slovenijo leta 1983 novo obliko izpopolnjevanja – učno delavnico oziroma Work-shop. Z novim pristopom se lotimo obravnave dotlej odlaganih a pomembnih vprašanj: obravnava bolnika, zdravstvena dokumentacija, umirajoči bolnik, kakovost v splošni medicini in številna druga. Zadnje učne delavnice v letu 2000 so že sedemnajste po vrsti.

Sekcija izda in založi leta 1988 priročnik Pravočasno in pravilno – nujna stanja v splošni medicini in leta 1992 prvi slovenski učbenik Splošne medicina – načela in tehnike. Specialisti splošne medicine postopoma začnemo sodelovati v komisiji za specialistični izpit in prestavimo ga iz bolnišnice v zdravstveni dom, dobimo mesto stalnega člana v Zdravstvenem svetu in “svoj” razširjeni kolegij za splošno medicino. Manjka pravzaprav še pika na i: nimamo katedre za splošno oziroma družinsko medicino. Tu so nas prehiteli Hrvatje, ki so jo ustanovili že daljnega leta 1979, v številnih državah zahodne in vzhodne Evrope pa že prej. Z ustanovitvijo katedre za družinsko medicino 27.novembra 1995. leta obrnemo zgodovinsko najpomembnejšo stran v kroniki splošne in družinske medicine v Sloveniji. Sekcija splošne medicine, sedaj Združenje zdravnikov družinske medicine končno prevzame mesto in naloge kot druga stanovska zdravniška združenja, zadrži pa pomembno vlogo soorganizatorja strokovnih srečanj vseh vrst in pomoč pri založniški dejavnosti. Tedaj kar drži, da se ni poskušalo ustvariti nekakšne delitve dela med obema, med katedro in združenjem, ampak tesno sodelovanje in medsebojna pomoč.

Naš pogled se torej sedaj lahko od preteklosti obrača v prihodnost in graditi moremo in moramo na novih strokovnih močeh, na mladih kadrih. Vendar: za usmerjanje prihodnosti je nepogrešljivo tudi vedenje in razumevanje preteklosti.

Tone Košir, v Škofji Loki, decembra 2000