PRAVNE PODLAGE ZA ODGOVORNOST ZDRAVNIKA S POJASNILI IN PRIMERI IZ PRAKSE
Gordana Živčec Kalan, Brane Dobnikar
"Take
nothing on its looks: take everything on evidence.
There's no better rule."
[Charles Dickens]
Uvod
Zdravniški poklic
je eden tistih poklicev, ki so pravno najbolj natančno regulirani.
Pravni red po eni strani določa pravice in pooblastila, po drugi
pa dolžnosti in sankcije, vse v velikem številu predpisov, zakonov
in podzakonskih aktov, kot so pravilniki, sklepi, navodila in druge
vrste splošnih (nanašajočih se na večje in neopredeljeno število
zdravnikov) in posamičnih aktov (nanašajočih se na konkretnega zdravnika).
Ta prispevek
ima namen predstaviti vrste in osnovne značilnosti odgovornosti
zdravnikov in pregled osnovnih predpisov, ki jih mora zdravnik upoštevati
pri svojem delu, z obrazložitvijo nekaterih pojmov in predstavitvijo
nekaterih primerov iz sodne prakse.
Pregled pravnih
predpisov
Spodnji pregled predpisov obsega le nekatere temeljne predpise,
saj zdravniški poklic in ravnanje zdravnikov oz. določila, ki se
nanašajo tudi na ravnanje zdravnikov in njihovo (neposredno ali
posredno) odgovornost, opredeljuje približno deset zakonov in skoraj
sto pravilnikov ali drugih podzakonskih aktov.
Ustava
Temeljni predpis države, Ustava, v svojem 51. členu ureja pravico
od zdravstvenega varstva: "Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva
pod pogoji, ki jih določa zakon."..."Zakon določa pravice do
zdravstvenega varstva iz javnih sredstev."..."Nikogar ni mogoče
prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon."
Zakon o zdravniški
službi
3. člen: "Zdravnik je pri sprejemanju strokovnih odločitev
neodvisen. Zdravnik svobodno izbere način zdravljenja, ki je v danih
okoliščinah najprimernejši... Zdravnik se mora pri svojem delu ravnati
po spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah... Zaposleni
zdravnik sodeluje pri odločanju o sestavi delovne skupine, za katere
strokovno delo je odgovoren."
47. člen:
"Zdravnik mora seznaniti bolnika s predvidenimi diagnostičnimi
postopki in s predlaganim zdravljenjem... Zdravnik ne sme ukrepati
brez bolnikove privolitve oz. privolitve staršev za osebe, mlajše
od 15 let, oz. skrbnika, kadar gre za osebe pod skrbništvom... Ukrepi
brez privolitve bolnika, staršev ali skrbnika so dopustni le, če
bi opustitev zdravljenja povzročila bolniku zdravstveno škodo in
bolnik ni sposoben odločanja o sebi zaradi motenj zavesti ali hude
oslabitve umskih sposobnosti ali umske manj razvitosti ali duševne
motnje, zaradi katere je hudo motena bolnikova presoja."
48. člen:
"Zdravnik ni odgovoren za potek zdravljenja bolnika, kadar
bolnik:
- zdravniku navaja neresnične podatke o svojem zdravstvenem počutju;
- se ne ravna po navodilih zdravnika;
- ne sodeluje pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja."
Zavarovanje
odgovornosti
61. člen: "Zdravnik, ki dela neposredno z bolniki, mora biti zavarovan
za odgovornost za škodo, ki bi lahko nastala pri njegovem delu.
Zaposlenega zdravnika zavaruje delodajalec... Zavarovalno vsoto po
posameznih specialnostih vsako leto določi zbornica v soglasju z
ministrom."
Kodeks medicinske
deontologije Slovenije
Slovenski zdravniški kodeks je med daljšimi dokumenti te vrste.
V svojih določilih poskuša združiti varovanje interesov bolnikov,
varovanje zdravniškega stanu in varovanje idealov človečnosti. Kodeks
temelji na prejšnjih dokumentih te vrste v našem prostoru in na
deklaracijah Svetovnega zdravniškega združenja. Govori o zdravniku
in družbi, o zdravniku in bolniku, o odnosih med zdravniki, o zdravnikovi
poklicni molčečnosti, o zdravniku v zvezi z načrtovanjem družine
in splava, o pomoči pri umiranju, o zdravniku in biomedicinskih
raziskavah ter novih metodah zdravljenja, o zdravniku in prisilnem
zdravljenju, o zdravniku izvedencu in o zdravniku nadzorniku.
5. člen:
"Zdravnik je pri opravljanju svojega poklica v mejah svoje
strokovne usposobljenosti samostojen in neodvisen ter za svoje delo
odgovoren pred svojo vestjo, bolnikom in družbo."
7. člen:
"Zdravnik ni upravičen začeti s postopki, za katere nima ustreznih
izkušenj. Izjema so le nujni posegi pri poškodbah in boleznih, ki
neposredno ogrožajo življenje bolnika."
14. člen:
"Zdravnik je dolžan opravljati svoj poklic odgovorno, strokovno,
vestno in natančno do slehernega bolnika, ne glede na raso, spol,
narodnost, versko prepričanje, politično prepričanje, družbeno-ekonomski
položaj in ne glede na svoje osebno razmerje do bolnika in njegove
družine... Zdravnik je svoboden v izbiri metode in načinov zdravljenja,
pri tem pa je dolžan dosledno upoštevati dosežke medicinske znanosti
in načela strokovnega ravnanja... Zdravnik je dolžan odkloniti vsakršen
poseg, ki bi po njegovem strokovnem prepričanju in vesti mogel biti
neetičen ali za bolnika škodljiv."
17. člen:
"O načinu zdravljenja mora zdravnik pridobiti privolitev bolnika,
potem ko se seznani o pomenu posega za ugotavljanje, zdravljenje
in spremljanje njegove bolezni. Le v primerih, ko gre za nujen poseg
zaradi neposredne nevarnosti za življenje, bolnik pa ni v stanju,
da bi dal pristanek, je zdravnik upravičen napraviti poseg brez
bolnikove privolitve."
21. člen:
"Če zdravnik ugotovi neprimerno obnašanje bolnika, ga obzirno,
toda odločno opozori. V skrajnih primerih lahko zdravnik prekine
postopke zdravljenja, razen če bi zdravstveno stanje bolnika ne
zahtevalo nujne medicinske pomoči."
Helsinška
deklaracija
Svetovno zdravniško združenje je na svoji generalni skupščini v
Helsinkih leta 1969 sprejelo deklaracijo, ki opredeljuje smernice
zdravnikom pri opravljanju kliničnih preiskav. Helsinška deklaracija
je bila na kasnejših zasedanjih v Tokiu (1975), Benetkah (1983)
in Hongkongu (1983) dopolnjena. Tudi danes predstavlja standard,
na katerega se pri oceni raziskovalnih predlogov naslanjajo telesa,
ki se ukvarjajo z medicinsko etiko.
Helsinška in
Tokijska deklaracija podajata smernice pri opravljanju kliničnih
raziskav. Podajata šele splošna vodila vse zdravnike sveta. Ta določila
ne odvezujejo zdravnika kazenskih in civilno pravnih in poklicno
etičnih odgovornosti po zakonskih določilih njihovih držav.
III. poglavje
govori o neterapevtskem kliničnem raziskovanju. Pristanek se načeloma
daje pismeno. Za znanstveno raziskavo vedno odgovarja raziskovalec
in nikoli oseba, četudi je pristala na raziskavo. Tokijska deklaracija
je vnesla še načelo kontrole raziskave pred pristojnim neodvisnim
odborom "v posvet, preizkus stališč in orientacijo." Načrtovanje
in izvedba vsake raziskave na ljudeh morata biti jasno zastavljena
v protokolu raziskave. Ta pa bi moral biti predložen posebej pristojnemu
neodvisnemu odboru v posvet, preizkus stališč in orientacijo.
Zakon o zdravstveni
dejavnosti
47. člen: "Vsakdo ima pod enakimi pogoji in v skladu
z zakonom pravico:
- do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda;
- do posvetovanja z ustreznimi specialisti, ki si jih sam izbere,
oz. da zahteva konziliarni pregled;
- izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost
ter predvideno trajanje zdravljenja;
- dati soglasje za kakršen koli medicinski poseg; da je predhodno
obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter
njihovih posledicah in učinkih;
- odkloniti predlagane medicinske posege;
- do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na njegovo
zdravstveno stanje, razen če zdravnik oceni, da bi to škodljivo
vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje;
- zahtevati, da zdravstveni delavci in njihovi sodelavci brez njegove
izrecne privolitve nikomur ne posredujejo podatkov o njegovem zdravstvenem
stanju;
- zahtevati premestitev v drug zdravstveni zavod;
- do ugovora na pristojni organ nadzora, če meni, da niso bila uporabljena
dovolj učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila
kršena etična načela;
- da se seznani s stroški zdravljenja in da zahteva obrazložitev
računa za zdravstvene storitve;
- do povračila škode zaradi neustreznega zdravljenja."
Za otroke do
l5. leta starosti in za osebe pod skrbništvom uveljavljajo pravice
iz prejšnjega odstavka njihovi starši oz. skrbniki.
48. člen:
"Brez predhodnega soglasja bolnika se nujni medicinski poseg
lahko opravi le, če bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja o
tem ne more odločati."
50. člen:
"Vsakdo, ki svoje zdravljenje zaupa zdravstvenemu delavcu,
je ustrezno svojemu zdravstvenemu stanju dolžan:
- zdravstvenemu delavcu navesti resnične podatke o svojem zdravstvenem
stanju;
- ravnati se po navodilih zdravstvenega delavca;
- aktivno sodelovati pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega
zdravja."
Če bolnik ne
izpolnjuje pogojev in dolžnosti iz prejšnjega odstavka, mu zdravstveni
delavec lahko odkloni pomoč, razen nujne medicinske pomoči.
52. člen:
"Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci ne smejo zapustiti
delovnega mesta, dokler ne dobijo nadomestitve, čeprav je njihov
delovni čas že potekel, če bi to pomenilo nevarnost za zdravje ljudi...
V času stavke morajo zdravstveni delavci zagotavljati bolnikom nujno
medicinsko pomoč, nego in oskrbo."
55. člen:
"Zdravstveni delavec lahko samostojno opravlja vsako delo,
za katero ima ustrezno izobrazbo in je zanj usposobljen ter ima
na razpolago ustrezno opremo. Za svoje delo prevzema etično, strokovno,
kazensko in materialno odgovornost."
61. člen:
"Za vsako umrlo osebo je treba ugotoviti čas in vzrok smrti,
kar lahko opravi le za to pooblaščeni zdravnik... Bolnik, ki umre
v zdravstvenem zavodu ali pri zasebnem zdravstvenem delavcu, mora
biti obduciran. Strokovni vodja zdravstvenega zavoda ali oddelka
lahko po svoji presoji ali na željo svojcev odloči, da se obdukcija
opusti, če je vzrok smrti nesporen in če zdravnik, ki je umrlega
zdravil, s tem soglaša."
Kazenski
zakonik Republike Slovenije
V same strokovne vsebine zakon sicer ne posega, vendar so njegova
določila povezana tudi s strokovnimi vsebinami. Presojo kazenske
odgovornosti poda za strokovne vsebine izvedenec medicinske stroke
in sicer v okviru splošnega elementa kaznivega dejanja. V kolikor
izvedenec v (pred)kazenskem postopku ne more ponuditi jasnega odgovora,
kako je potrebno ukrepati v določeni tipski zadevi, je potrebno
zdravnika z vidika kazenskega prava oprostiti ali niti ne začeti
kazenskega postopka proti njemu. Ali izvedenec ravnanje v nasprotju
s stroko imenuje napačno, nesprejemljivo, kriminalno, diletantsko,
ali pa zmota, napaka, odstop od stroke, malomarnost, spodrsljaj,
"kiks" ali kako drugače, je za pravnike v bistvu vseeno.
Ključno je zgolj, ali je določeno ravnanje v trenutku izvršitve
odstopalo od veljavnih pravil zdravstva, konkretneje v času izvršitve,
relevantne referenčne medicinske stroke in znanosti (mednarodno
veljavnih, nacionalno veljavnih, v teoriji priznanih kot pravilnih,
uveljavljenih, večinskih, strokovno standardiziranih ipd. pravil
medicine) Dokončni medicinski izvedenski odgovor "ne vem"
v taki zadevi mora nujno voditi v pravno ugotovitev, da ni kaznivega
dejanja (načelo "in dubio pro reo" v kazenskem pravu)
[7]. Taksativno bomo našteli le člene, ki se nanašajo na delo zdravnika.
Kaznivo dejanje
7. člen: "Kaznivo dejanje je protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi
njegove nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove
znake in kazen zanj."
Način izvršitve
kaznivega dejanja opredeljuje 8. člen: "(1) Kaznivo dejanje je lahko
izvršeno s storitvijo ali z opustitvijo. (2) Kaznivo dejanje je
lahko izvršeno z opustitvijo samo, če je storilec opustil dejanje,
ki bi ga moral storiti. (3) Z opustitvijo je lahko izvršeno tudi
kaznivo dejanje, ki ga zakon ne določa kot opustitveno kaznivo dejanje,
če storilec ne prepreči prepovedane posledice. V takšnem primeru
se storilec kaznuje za opustitev samo, če je bil dolžan preprečiti
nastanek prepovedane posledice in če je opustitev za nastanek takšne
posledice enakega pomena kot storitev."
Kazenska
odgovornost
15. člen: "(1) Kazensko odgovoren je storilec, ki je prišteven in
kriv. (2) Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom
ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in
mogel zavedati, da je njegovo dejanje prepovedano. (3) Za kaznivo
dejanje, storjeno iz malomarnosti, je storilec odgovoren samo, če
zakon tako določa."
Naklep
17. člen: "Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec
zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti; ali če se je zavedal,
da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica,
pa je privolil, da takšna posledica nastane."
Malomarnost
18. člen: "Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če se je
storilec zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana
posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali
da ne bo nastala; ali če se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana
posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih
tega moral in mogel zavedati."
Dejanska
zmota
20. člen: "(1) Kazensko ni odgovoren storilec, ki se ob storitvi
kaznivega dejanja ni zavedal, kakšnega njegovega z zakonom določenega
znaka; ali je zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih
bi bilo to dejanje dopustno, če bi bile zares podane. (2) Če je
bil storilec v zmoti zaradi malomarnosti, je kazensko odgovoren
za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, če zakon tudi za takšno
dejanje določa kazensko odgovornost."
Pravna zmota
21. člen: "(1) Kazensko ni odgovoren storilec kaznivega dejanja,
ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano.
(2) Če bi se storilec zmoti lahko izognil, se sme kaznovati mileje."
Povzročitev
smrti iz malomarnosti
129. člen: "Kdor povzroči smrt drugega iz malomarnosti, se kaznuje
z zaporom od šestih mesecev do petih let."
Nedovoljena
prekinitev nosečnosti
132. člen: "(1) Kdor v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom
umetne prekinitve nosečnosti, ki so določeni z zakonom, noseči ženski
z njeno privolitvijo prekine nosečnost, začne prekinjati ali ji
pomaga pri prekinitvi nosečnosti, se kaznuje z zaporom do treh let.
(2) Kdor noseči ženski brez njene privolitve prekine ali začne prekinjati
nosečnost, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let."
Opustitev
pomoči
140. člen: "Kdor ne pomaga komu, ki je v neposredni smrtni nevarnosti,
čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega,
se kaznuje z zaporom do enega leta."
Opustitev
zdravstvene pomoči
189. člen: "Zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju
s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu,
ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuje z zaporom do enega leta."
Malomarno
zdravljenje
190. člen: "(1) Zdravnik, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti
iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti
in stroke, in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje,
se kaznuje z zaporom do enega leta.
(2) Enako se kaznuje drug zdravstveni delavec, ki pri svoji zdravstveni
dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravstvene
stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje."
Nedovoljena
presaditev delov človeškega telesa
191. člen: "(1) Zdravnik, ki komu vzame del telesa zaradi presaditve
ali komu presadi del telesa, čeprav je jemanje ali presaditev dela
telesa po pravilih zdravniške znanosti in stroke neupravičeno, se
kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. (2) Enako se kaznuje
zdravnik, ki z namenom presaditve vzame del človeškega telesa, preden
je na predpisan način ugotovljena smrt. (3) Zdravnik, ki komu vzame
del telesa zaradi presaditve ali presadi komu del telesa, ne da
bi si poprej pridobil na predpisani način izjavljeno privolitev
dajalca in prejemnika ali njunih zakonitih zastopnikov, se kaznuje
z zaporom do treh let. (4) Enako se kaznuje, kdor neupravičeno in
proti plačilu posreduje pri dajanju delov telesa žive ali umrle
osebe za presaditev."
Ostala kazniva
dejanja, ki bi se še lahko nanašala na delo zdravnika, so:
127. člen III. odstavek: aktivna pomoč pri evtanaziji,
131. člen: pomoč pri samomoru,
141. člen: kršitev enakopravnosti glede na raso, nacionalnost, vero...,
146. člen: grdo ravnanje,
182. člen: spolna zloraba slabotne osebe.
Za poklic pa
so vsekakor najbolj značilni členi kazniva dejanja zoper človeško
zdravje - 189. člen: opustitev zdravniške pomoči in 190. člen: malomarno
zdravljenje, ki pa lahko zaradi svoje smrtne posledice preraste
v povzročitev smrti zaradi malomarnosti iz 129. člena KZ.
V nadaljevanju
bomo predstavili še predpise, ki se direktno ne nanašajo izključno
na zdravnikovo delo, vendar so prav tako pomembni za njegovo odgovornost
in so tudi posledice njegovih dejanj.
Obligacijski
zakonik
161. člen: "(1) Kdor brez nevarnosti zase ne pomaga
nekomu, čigar življenje ali zdravje je očitno ogroženo, odgovarja
za škodo, ki iz tega nastane, če bi jo glede na okoliščine primera
moral predvideti. (2) Če to terja pravičnost, lahko sodišče takšno
osebo oprosti povrnitve škode."
167. člen:
"(1) V primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja ima
odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen
čas. (2) Denarna renta, prisojena kot odškodnina, se plačuje vnaprej
mesečno, če sodišče ne določi česa drugega. (3) Upnik ima pravico
zahtevati potrebno zavarovanje za izplačevanje rente, razen če to
glede na okoliščine primera ne bi bilo opravičljivo. (4) Če dolžnik
ne da zavarovanja, ki ga določi sodišče, ima upnik pravico zahtevati,
naj mu namesto rente izplača enkratno vsoto; ta se odmeri glede
na višino rente in verjetno trajanje upnikovega življenja, z odbitkom
ustreznih obresti. (5) Iz resnih razlogov lahko upnik tudi v drugih
primerih zahteva, takoj ali pozneje, naj mu dolžnik namesto rente
izplača enkratno vsoto."
Izgubljeni
zaslužek ter stroški za zdravljenje in pogreb opredeljuje 172. člen:
"(1) Kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške
za njegov pogreb. (2) Povrniti mora tudi stroške za njegovo zdravljenje
zaradi povzročenih poškodb in druge potrebne stroške v zvezi z zdravljenjem,
ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo."
Pravica osebe,
ki jo je umrli preživljal, opredeljuje 173. člen: "(1)
Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki
je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima
pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja
oz. izgubljene podpore. (2) Ta škoda se ji vrača s plačevanjem denarne
rente; njen znesek se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne
more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega,
če bi bil ostal živ."
Povrnitev
škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja opredeljuje
174. člen: "(1) Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo
ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi
z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter
zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.
(2) Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo
izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so
možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali
zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento
kot povračilo za to škodo."
Sprememba
prisojene odškodnine je opredeljena v 175. členu: "Sodišče
lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo
na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo
okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe."
Neprenosnost
pravic je zapisana v 176. členu: "(1) Pravice do odškodnine
v obliki denarne rente zaradi smrti bližnjega ali zaradi telesne
poškodbe ali okvare zdravja ni mogoče prenesti na drugega. (2) Zapadli
zneski odškodnine se lahko prenesejo na drugega, če je bil odškodninski
znesek določen s pisnim sporazumom med strankama ali s pravnomočno
sodno odločbo."
Skrbnost
opredeljuje 6. člen: "(1) Udeleženci v obligacijskem razmerju
morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo,
ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih
razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oz. skrbnost dobrega
gospodarja). (2) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri
izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z
večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega
strokovnjaka)."
131. člen:
"(1) Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če
ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. (2) Za škodo
zaradi stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost
za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo. (3) Za škodo ne glede
na krivdo se odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih primerih."
Škoda je
opredeljena v 132. členu: "Škoda je zmanjšanje premoženja
(navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček),
pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu
ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda)."
Zahteva za
prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic je zapisana v 134. členu:
"(1) Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega
organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost
človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna
druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani
njegove posledice. (2) Sodišče oz. drug pristojni organ lahko odredi,
da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu
določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote."
Kdaj je podana
krivda (krivdna odgovornost), je zapisano v 135. členu: "Krivda
je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti."
Privolitev
oškodovanca je opredeljena v 140. členu: "(1) Kdor v svojo
škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega
povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil. (2) Nična je izjava,
s katero je oškodovanec privolil, da mu nekdo stori škodo z dejanjem,
ki je po zakonu prepovedano."
Odgovornost
delodajalcev je opredeljena v 147. členu: "(1) Za škodo,
ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi,
odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal
takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec
v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. (2) Oškodovanec
ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca,
če je ta škodo povzročil namenoma. (3) Kdor je oškodovancu povrnil
škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti,
ima pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska. (4)
Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina
plačana. (5) Določba prvega odstavka tega člena ne posega v pravila
o odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne
dejavnosti."
Odgovornost
pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ, je opisana v 148.
členu: "(1) Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen
organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem
svojih funkcij. (2) Če za posamezni primer zakon ne določa kaj drugega,
ima pravna oseba pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska od
tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.
(3) Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina
plačana."
Primer 1: Krivdni
obliki malomarnosti se v kazenskem in civilnem pravu ugotavljata
z različnimi merili. V kazenskem postopku je bil zdravnik (specializant)
oproščen, ker niso ugotovljeni subjektivni znaki kaznivega dejanja,
saj se malomarnost ugotavlja s konkretnimi, subjektivnimi merili,
in je bilo ugotovljeno, da se zdravnik glede na svoje osebne lastnosti
in znanje ni zavedal in ni mogel zavedati možnosti nastopa prepovedane
posledice. V pravdnem postopku, kjer je bil tožen zdravstveni zavod,
bolnišnica, kjer je bil zdravnik zaposlen, pa je bila ugotovljena
civilnopravna oblika malomarnosti. Ugotovilo se je namreč, s kakšno
stopnjo poklicne skrbnosti odgovarja tožena bolnišnica. Zdravnikspecializant
ni pravočasno obvestil o stanju poškodovanega nadzornega zdravnika,
ko ga je, je bilo prepozno. Sodišče ni, kot merilo skrbnosti, uporabilo
izkušnje in znanje zdravnikaspecializanta, temveč znanje in izkušnje
nadzornega zdravnika. Njegova najpomembnejša naloga je porazdelitev
nalog tako, da je v vsakem trenutku zagotovljeno strokovno zdravljenje,
prenesejo se lahko le tiste naloge, ki jih zdravnik-specializant
glede na stopnjo znanja in izkušenj lahko opravlja. Zdravnik-specializant
ni "zaznal oz. prepoznal na rentgenski sliki prisotnost tekočine
v prsni votlini na desni strani, ni vstavil torakalnega drena, kar
bi omogočilo odstranitev zraka iz prsne votline in bi olajšala zdravniku
oceno količine izgubljene krvi, zaradi česar bi se lažje pravočasno
in pravilno odločil za operacijo.". V tej opustitvi je bila podana
odgovornost zdravnikaspecializanta, odgovornost bolnišnice pa je
v tem, ker ni zagotovila pričakovani nivo strokovnega nudenja zdravniške
pomoči, ko je v konkretnem primeru v najbolj kritičnem trenutku
zdravstveno vodil in obravnaval poškodovanega ne dovolj izkušenj
zdravnik [8].
Zakon o zdravstvenem
varstvu in zdravstvenem zavarovanju
94. člen: "Zdravstveni zavod oz. zasebni zdravstveni
delavec odgovarja Zavodu za zdravstveno zavarovanje (Zavod) za škodo,
ki jo povzroči pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje
dejavnosti v skladu z določili zakona o obligacijskih razmerjih...
Zavarovani osebi odgovarja za povzročeno škodo Zavod v skladu z
določbami zakona o obligacijskih razmerjih."
86. člen
opredeli povrnitev škode: "Zavod za zdravstveno zavarovanje
(Zavod) ima pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega,
ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo
ali smrt zavarovane osebe... Za škodo, ki jo povzroči v primerih
iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, je
odgovoren delodajalec... Povrnitev povzročene škode iz prejšnjega
odstavka ima Zavod pravico zahtevati tudi od delavca, če je povzročil
bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe s kaznivim dejanjem."
87. člen:
"Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec,
če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega,
ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi
varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost
ljudi... Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne
delodajalec tudi, če nastane škoda zaradi tega, ker je bilo delovno
razmerje sklenjeno brez predpisanega zdravstvenega pregleda z osebo,
ki zdravstveno ni bila sposobna za opravljanje določenih del oz.
nalog, kar se je pozneje ugotovilo z zdravstvenim pregledom."
88. člen:
"Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec,
če je škoda nastala zato, ker Zavod ni dobil podatkov ali je dobil
neresnične podatke o dejstvih, od katerih je odvisna pravica do
zdravstvenega zavarovanja... Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno
škodo povrne zavarovana oseba, ki je sama dolžna dajati podatke
o zdravstvenem zavarovanju, če je škoda nastala zato, ker zavarovana
oseba ni dala podatkov ali ker je dala neresnične podatke."
89. člen:
"V primerih iz 86. in 87. člena tega zakona se šteje, da je
Zavod imel škodo, ne glede na to, da so nevarnosti zajete z zdravstvenim
zavarovanjem po tem zakonu."
90. člen:
"Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Zavodu,
se uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen
če ni s tem zakonom drugače določeno."
91. člen:
"Odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati v primerih iz
86., 87. in 88. člena tega zakona, obsega stroške za zdravstvene
in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev,
ki jih plačuje Zavod."
86. člen,
prvi odstavek: "Zavod lahko zahteva povrnitev škode od
osebe, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročila bolezen,
poškodbo ali smrt zavarovane osebe." To se ne nanaša samo na
zdravstvene delavce in sodelavce. Tak primer je lahko npr. povzročitelj
prometne nesreče, udeleženec v pretepu napadalec in podobno [9].
V praksi se že izvajajo ukrepi za povrnitev škode, ki je nastala
pri zdravljenju takšnega poškodovanca, četudi ne v tolikšni meri,
kot je povzročena škoda. Prav zdravniki lahko v teh primerih z natančnim
vodenjem dokumentacije in pravilnim evidentiranjem napotitev "poškodba
po tretji osebi" zagotovimo informacijo za izterjavo.
Zakon o delovnih
razmerjih
3. člen: "Pri odločanju o pravicah, obveznostih in odgovornostih
iz delovnega razmerja mora pristojni organ v organizaciji v postopku
omogočiti udeležbo sindikata."
Odgovornost
za delovne obveznosti - disciplinska odgovornost
88. člen: "Delavec je disciplinsko odgovoren za kršitev
delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oz.
splošni akt."
89. člen:
"Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja se lahko
izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom,
kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali
opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih
delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda,
ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji
oz. pri delodajalcu ali kako drugače bistveno delodajalca."
90. člen:
"Izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja
delovnega razmerja se lahko pogojno odloži največ za dobo enega
leta... Pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa se lahko
prekliče, če delavec stori v času iz prejšnjega odstavka hujšo kršitev
delovne obveznosti ali če neopravičeno odkloni zdravljenje stanja
zasvojenosti, ki je bilo razlog za ugotovitev njegove disciplinske
odgovornosti."
91. člen:
"Ugovor, vložen zoper odločbo o disciplinski odgovornosti,
zadrži izvršitev odločbe."
93. člen:
"Zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka ne teče
v času postopka pred pristojnim sodiščem."
Začasna odstranitev
delavca
95. člen: "Delavca je mogoče začasno odstraniti z delovnega
mesta in razporediti na drugo delovno mesto oz. začasno odstraniti
z dela iz organizacije oz. pri delodajalcu v primeru, da je zoper
njega uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne
obveznosti, za katero se v skladu z zakonom izreče prenehanje delovnega
razmerja, ali v primeru neopravičenega izostanka pet zaporednih
delovnih dni, ali v drugih primerih, določenih s kolektivno pogodbo
oz. splošnim aktom pod pogojem, da s takšnim ravnanjem neposredno
ogroža svoje življenje ali zdravje, življenje ali zdravje delavcev
ali drugih oseb oz. če ogroža materialna sredstva večje vrednosti
ter če bi delavčeva navzočnost na delovnem mestu ali v organizaciji
oz. pri delodajalcu lahko ogrozila nemoten ali varen potek delovnega
procesa ali poslovanja ter delo organov organizacije. Kot obvezna
začasna odstranitev delavca z dela iz organizacije oz. pri delodajalcu
se šteje, če je delavec v priporu."
96. člen:
"Odstranitev delavca z delovnega mesta ali z dela iz organizacije
oz. pri delodajalcu sme trajati najdlje do dokončne odločitve o
delavčevi disciplinski odgovornosti, do prenehanja delovnega razmerja
oz. do prenehanja razlogov, ki so narekovali sprejem sklepa o suspenzu
s strani poslovodnega organa oz. delodajalca ali drugega pooblaščenega
delavca. Delavec, ki je odstranjen z dela iz organizacije oz. pri
delodajalcu, ima za ta čas pravico do nadomestila plače, ki je enako
polovici zneska mesečne akontacije plače, ki bi jo prejel, če bi
delal."
97. člen:
"Če je delavec v priporu, mora organ, ki je pripor odredil,
o tem v treh dneh pisno obvestiti organizacijo oz. delodajalca...
Dokler je v priporu, ima delavec pravico do nadomestila plače, ki
je enako tretjini zneska akontacije, če preživlja družino pa polovici
zneska akontacije plače... Nadomestilo plače iz prejšnjega odstavka
dobi delavec na račun organa, ki je odredil pripor."
98. člen:
"Delavec, ki je odstranjen z dela iz organizacije oz. pri delodajalcu
in prejema nadomestilo plače iz drugega odstavka 96. člena tega
zakona, ima za ta čas pravico, da mu organizacija oz. delodajalec
izplača razliko do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi bil
na delu, če je disciplinski postopek zoper njega z dokončno odločbo
ustavljen, če je delavec s pravnomočno odločbo oproščen ali če se
v postopku odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenega
izostanka pet zaporednih delovnih dni ugotovi, da delavec ni neopravičeno
izostal z dela. Te pravice nima delavec, ki mu je z dokončno odločbo
izrečen disciplinski ukrep za hujšo kršitev delovne obveznosti,
zaradi katere je bil odstranjen z dela iz organizacije oz. pri delodajalcu."
99. člen:
"Če je bil delavec začasno odstranjen z delovnega mesta, na
katerem je delal ter začasno razporejen na drugo delovno mesto ima
v primerih iz prejšnjega člena pravico do razlike plače, ki bi jo
prejel, če ne bi bil začasno razporejen na drugo delovno mesto."
Prenehanje
delovnega razmerja
100. člen: Delavcu preneha delovno razmerje:
1. "če pismeno izjavi, da želi, da mu preneha delovno razmerje
z dnem izteka odpovednega roka;
2. če se s pooblaščenim organom v organizaciji oz. z delodajalcem
pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje z dnem, dogovorjenim
v pisnem sporazumu;
3. če je ugotovljeno, da nima znanj in zmožnosti za opravljanje
del delovnega mesta, na katero je razporejen, ali če ne dosega pričakovanih
rezultatov dela, pa ne sprejme razporeditve na drugo delovno mesto,
oz. če takega delovnega mesta v organizaciji oz. pri delodajalcu
ni - v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja;
4. če na poskusnem delu ne doseže ustreznih rezultatov dela z
dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, oz. če
pripravnik tudi po ponovitvi ne opravi izpita - z dnem, ko ga ni
opravil;
5. če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih
dni in se vrne na delo - z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju
delovnega razmerja,
6. če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih
dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela;
7. če pristojni organ v enem letu po sklenitvi delovnega razmerja
ugotovi, da je delavec zavestno sklenil delovno razmerje v nasprotju
z zakonom, splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo - z dnem dokončnosti
sklepa o prenehanju delovnega razmerja;
8. če je ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ali dal neresnične
podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katero je sklenil
delovno razmerje - z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega
razmerja;
9. če noče delati na delovnem mestu, na katerega je razporejen -
v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja;
10. če odkloni razporeditev po 19. in 20. členu zveznega zakona
- v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja;
11. če odkloni eno od pravic iz 30. člena tega zakona, če odkloni
ponujeno ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu
v skladu s programom iz 35. člena tega zakona, ali če odkloni prekvalifikacijo
oz. dokvalifikacijo ali delo s skrajšanim delovnim časom iz druge
in tretje alinee prvega odstavka 36.a člena tega zakona - v 30 dneh
po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja;
12. če postane delo delavca zaradi nujnih operativnih razlogov v
organizaciji oz. pri delodajalcu trajno nepotrebno po izteku šestih
mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja;
13. če mu je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja
- z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu.
V primerih iz
3. do 13. točke prejšnjega odstavka preneha delavcu delovno razmerje
brez njegovega soglasja. Odpovedni rok traja najmanj 30 dni in največ
šest mesecev. V času odpovednega roka ima delavec pravico do odsotnosti
z dela zaradi iskanja nove zaposlitve s pravico do nadomestila plače
v trajanju najmanj dve uri na teden. S kolektivno pogodbo oz. splošnim
aktom določen odpovedni rok se lahko skrajša v sporazumu med delavcem
in organizacijo oz. delodajalcem."
102. člen:
"Delavcu, ki mu je v kazenskem postopku izrečen ukrep obveznega
psihiatričnega zdravljenja in varstvu v zdravstvenem zavodu, ne
preneha delovno razmerje, če bi bil nezmožen za delo zaradi bolezni,
zaradi katere je bil ukrep izrečen."
Vrste odgovornosti
zdravnika
Odgovornost za protipravna dejanja je mogoče opredeliti oz. razvrstiti,
deliti po različnih merilih. Glede na naravo kršitve ločimo odgovornost
na deliktno odgovornost (odgovornost za kršitev pravice v ožjem
smislu) in odgovornost v primeru zlorabe pravice. Odgovornost za
delikt je odgovornost za neposredno kršitev oblastnih predpisov
(kazniva dejanja in prekrški, neposredna kršitev predpisov civilnega
prava). Zloraba pravice pomeni, da nekdo izvršuje neko pravico,
vendar pri tem prekorači njen družbeno priznani namen in s tem neupravičeno
poseže v pravico drugega subjekta. Z vidika osebe, ki stori protipravno
dejanje, ločimo subjektivno (krivdno) in objektivno odgovornost.
Posameznikova subjektivna odgovornost temelji na njegovi krivdi
in zato lahko za kaznivo dejanje praviloma odgovarja le oseba, ki
je to dejanje storila naklepno ali iz malomarnosti. Objektivna odgovornost
je odgovornost neke osebe (fizične ali pravne) za nastalo protipravno
posledico (npr. premoženjska ali nepremoženjska škoda) ne glede
na krivdo.
Pravna odgovornost
je lahko individualna ali kolektivna. Glede na osebe, na katere
se nanašajo pravne norme, je lahko odgovornost splošna ali osebna.
Splošna odgovornost je predvidena za vsakogar, ki zanjo izpolnjuje
splošne predpostavke (določena minimalna starost kršitelja, njegova
prištevnost, krivda, dokazana vzročna zveza med njegovim dejanjem
in protipravno posledico). Osebna odgovornost je tista, ki se nanaša
na določeno skupino ljudi, opredeljene s tipskimi značilnostmi (zdravniki,
sodniki...). Z vidika pravnih subjektov ločimo odgovornost fizičnih
in odgovornost pravnih oseb. Pri odgovornosti fizične osebe gre
za odgovornost, ki se uveljavlja zoper posameznike, v primeru pravnih
oseb pa je za npr. civilni delikt, prekršek, kršitev pogodbene obveznosti,
odgovorna pravna oseba, čeprav je seveda protipravno dejanje storila
njena odgovorna oseba ali druga, pri njej zaposlena fizična oseba.
Pravno odgovornost
je možno razčleniti tudi po pravnih panogah delikti in kršitve
na področjih kazenskega, civilnega, upravnega, delovnega, prekrškovnega
ali drugega prava.
Če izberemo
delitev na kazensko ali civilno odgovornost in se v zvezi s tem
vsaj na načelni ravni osredotočimo na odgovornost zdravnikov, vidimo,
da pozna naše kazensko pravo v tem pogledu tudi specialno opredeljena
kazniva dejanja, medtem ko se v okviru obveznostnega (obligacijskega)
prava škodna dejanja in odgovornost opredeljujejo le na splošno.
Kazenski zakon tako poleg številnih kaznivih dejanj, pri katerih
je lahko storilec vsaka deliktno sposobna oseba, določa tudi kazniva
dejanja, ki jih lahko storijo le zdravniki ali drugi zdravstveni
delavci. V poglavju Kazenskega zakonika o kaznivih dejanjih zoper
človekovo zdravje, so takšna specialna dejanja npr. opustitev zdravstvene
pomoči (189. člen), malomarno zdravljenje (190. člen), nedovoljena
presaditev delov človeškega telesa (191. člen).
V civilnem pravu
pa se odgovornost zdravnikov obravnava v okviru splošnih določil
pogodbenih in civilno-deliktnih odgovornosti, pri čemer je temelj
takšne odgovornosti bodisi kršitev določenega pogodbenega razmerja
med zdravnikom in bolnikom bodisi kršitev splošnega načela "neminem
laedere", ki se kaže v vsakem nedopustnem posegu v absolutno zavarovane
dobrine, kot sta življenje in zdravje. Tako v kazenskem kot civilnem
pravu je odgovornost zdravnikov individualna in subjektivna (krivdna),
čeprav v civilnem pravu načelno ni mogoče izključiti tudi možnosti
za uveljavljanje objektivne odgovornosti (npr. zdravstvenega zavoda
za škodno posledico, ki jo je povzročil njen zdravnik ali drug zdravstveni
delavec), ki lahko pride v poštev v primeru, ko sodna praksa določeno
zdravnikovo oz. zdravstveno dejavnost opredeli kot dejavnost s povečano
nevarnostjo.
Poseben problem,
ki je povezan s postopki ugotavljanja pravne odgovornosti zdravnikov,
je možnost stigmatizacije. Glede na to, da so kazenski in civilni
pravni postopki praviloma javni, lahko novinarji oz. javna občila
o njih neposredno poročajo, kar še posebej v relativno majhnem slovenskem
okolju pogosto pripelje do tega, da ožja ali širša javnost izve,
kateri zdravnik in za katero dejanje je obravnavan pred sodiščem
ali drugim organom. Če k temu prištejemo še dolge sodne postopke,
vidimo, da vse to v veliki meri relativizira procesne kavtele, ki
jih imajo npr. obdolženci v kazenskem postopku, kjer so sojenja
ponavadi najbolj odmevna. In ker se javno mnenje ne ozira dosti
na pravna načela, kot je npr. domneva nedolžnosti do izreka sodbe
ali načelo pravnomočnosti, je omenjena možnost stigmatizacije zdravnika
v takšnem primeru relativno velika in mu lahko pomeni veliko breme
pri vsakdanjem zdravniškem delu. V tem pogledu je naloga sodnikov
in drugih pravnikov, da se trudijo o zadevah odločati v razumnih
rokih in v skladu s postopki, naloga novinarjev in državljanov pa,
da skušajo takšne kazenske in druge pravne zadeve (na civilnopravnem
področju so lahko analogno odmevni predvsem odškodninski spori,
kjer se npr. zaradi domnevne zdravniške napake terja izrazito visoka
odškodnina) do njihove pravnomočnosti ocenjevati pravno in moralno
zadržano (brez predsodkov oz. dokončnih vnaprejšnjih sodb).
Nazadnje lahko
odgovornost zdravnika razdelimo kombiniramo tudi v kazenskopravno,
civilnopravno (odškodninska) in disciplinsko (na relacijah: zdravnik
pogodba o zaposlitvi (delovnopravno in strokovno); zdravnik
stanovska organizacija (strokovnost in etičnost), zdravnik država
in njene institucije (zlasti Ministrstvo za zdravje (izvaja upravni
nadzor), Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (izvaja finančno-medicinski
nadzor, nadzor nad izvajanjem pogodb), razne vrste inšpekcijskih
nadzorov (zdravstveni inšpektorat, finančna inšpekcija, itd.)).
Kazenskopravna
odgovornost
Kazensko pravo je v bistvu skrajno sredstvo, ki ga družba in njen
pravni ustroj uporabita za to, da zavarujeta družbene vrednote,
ki so upravičene varstva. Ko gre za odgovornost zdravnikov in drugih
zdravstvenih delavcev, je treba imeti pred očmi razlikovanje med
ravnanji, ki so povzročila škodo, in ravnanji, na katera je mogoče
poleg povzročene škode nasloviti tudi očitek moralno-etične ali
družbene nevarnosti. Le ta dva primera načeloma opravičujeta kazenskopravno
intervencijo. Na področju medicine (in tudi ponekod drugod), kjer
se upravlja z nevarnimi stvarmi, sredstvi in postopki, bi lahko
preširoka uporaba kazenskega prava zavrla razvoj stroke, njena preozka
uporaba pa bi utegnila vplivati na znižanje poklicnih meril stroke.
Problemi, ki so v zadnjem času pridobili nov pomen in opredeljujejo
medicinsko odgovornost, so npr. na meji med življenjem in smrtjo
evtanazija, nove tehnologije oploditve, genetika, zdravnikova
dolžnost zdravljenja in prisilno zdravljenje, pravice bolnika, zlasti
pravica do informiranja in pojasnilna dolžnost zdravnika, varstvo
poklicne skrivnosti, prijavna dolžnost...
Kazenski
zakonik RS, 190. člen piše o tem: "Zdravnik, ki pri opravljanju
zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili
zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno
poslabša zdravje, se kaznuje z zaporom do enega leta... Enako se
kaznuje drug zdravstveni delavec, ki pri svoji zdravstveni dejavnosti
iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravstvene stroke in
tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje."
Načelo subjektivne
ali krivdne odgovornosti pri ugotavljanju kaznivega dejanja
pomeni, da povzročitev prepovedane in škodljive posledice sama po
sebi še ne zadostuje za uporabo kazni zoper storilca. Kazen se sme
uporabiti, če je dokazano, da je obtoženec res storilec kaznivega
dejanja in da je obtoženec kazensko odgovoren.
Kazenska odgovornost
storilca se ugotovi v primeru, ko je nedvoumno, da se je storilec
v trenutku storitve kaznivega dejanja zavedal, da dela nekaj, česar
ne bi smel, nekaj, kar je v nasprotju z njegovimi človeškimi, moralnimi,
družbenimi ali pravnimi obveznostmi oz. bi se bil tega vsaj moral
in mogel zavedati. Kazensko odgovoren je storilec, ki je prišteven
in kriv. Za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, je storilec
odgovoren samo, če zakon tako določa. Razlogi izključene kazenske
odgovornosti so različni, med njimi je najbolj poznan razlog neprištevnost
storilca. Tudi zmota je lahko razlog morebitne izključene kazenske
odgovornosti.
Kazensko pravo
je zgrajeno na treh temeljnih abstraktnih pravnih pojmih:
1. kaznivo dejanje,
2. kazenska odgovornost,
3. kazenska sankcija.
Pogoji za obstoj kaznivega dejanja so:
- voljnost ravnanja: storilec mora imeti v svoji oblasti gibe, ravnanje,
delovanje, vedenje;
- storitev ali opustitev: aktivno ali pasivno;
- posledica: za kaznivo dejanje gre le, če je iz kakšne storitve
ali opustitve nastala posledica;
- vzročna zveza: med ravnanjem storilca in posledico mora biti razmerje
vzroka in posledice,
- kraj in čas storitve: biti mora določen ali določljiv.
Malomarnost
Kazenskopravni inštitut malomarnosti je milejša in po nastanku mlajša
oblika krivde. Opredeljuje jo 18. člen Kazenskega zakonika.
Bolnikova
privolitev in pojasnilna dolžnost
V zgodovini sta se pojavljala dva koncepta protipravnosti ravnanja
zdravnika, glede na to, ali je bolnik privolil v poseg ali ne. Po
eni strani so prevladovali argumenti, da sta poseg in zdravljenje
brez privolitve družbeno koristna in tudi koristna za bolnika, saj
izboljšujeta njegovo zdravstveno stanje. Po drugi strani sta teorija
in tudi praksa trdili, da je pravica svobodnega razpolaganja s svojo
dobrino (z zdravjem in življenjem) prvenstvena pravica in del človekovih
pravic, ki so pravno visoko varovane. Le pri nujnih primerih oz.
pri nujnih posegih velja, da sme zdravnik domnevati, da je privolitev
dana (to je skrajna sila, ki izključuje protipravnost ali celo obstoj
morebitnega kaznivega dejanja).
Privolitev je
izjava volje, ki pomeni uresničevanje pravice do svobodnega odločanja
vsakega posameznika o posegih v njegove osebnostne pravice. Pravno
veljavna privolitev je podana le v primerih, če ga je zdravnik predhodno
na primeren in razumljiv način poučil o bolezni oz. stanju, pojasnil
možnost zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha.
Ta zdravnikova dolžnost se v literaturi označuje kot pojasnilna
dolžnost. Njen obseg, vsebina, omejitve so odvisne od okoliščin
posamičnih primerov. Za izjavo volje se ne zahteva posebna obličnost
[1]. Pravna teorija meni, da je obveznost zdravnika glede pojasnilne
dolžnosti izpolnjena, če slednji bolnika v poglavitnih obrisih in
na ustrezen način seznani z njegovim stanjem, z napovedjo bolezni
in ga opozori na običajno, redno tveganje [2].
Bolnikova privolitev
mora biti zavestna, kar pomeni, da je bolnik celovito in vsestransko
ter natančno poučen o posegu. Le takšna informacija je lahko podlaga
za zavestno, svobodno in poučeno privolitev. Pravo in medicina razumeta
pojasnilno dolžnost široko. Nanaša se na diagnozo, terapijo, na
možne zaplete in na možne alternative ter na napoved. Informiranje
mora biti konkretno, jasno opredeljeno in podano tako, da je bolniku
dostopno. Obseg pojasnilne dolžnosti je področje, kjer nastajajo
razlike v stališčih pravnikov in zdravnikov. V grobem rečeno, zdravniki
menijo, da bi morala biti pojasnilna dolžnost omejena zaradi terapevtskih
razlogov, pravniki pa poudarjajo, da je lahko le molk iz obzirnosti
edina izjema od pojasnilne dolžnosti.
Kazniva dejanja
na področju zdravstvene dejavnosti
Kazniva dejanja na področju zdravstvene dejavnosti po Kazenskem
zakoniku RS (v ožjem smislu) so:
190. člen KZ kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja;
129. člen KZ povzročitev smrti iz malomarnosti;
189. člen KZ opustitev zdravstvene pomoči;
191. člen KZ nedovoljena presaditev delov človeškega telesa;
259. člen KZ izdaja lažnega zdravniškega spričevala;
132. člen KZ nedovoljena prekinitev nosečnosti;
153. člen KZ neupravičena izdaja poklicne skrivnosti;
127. člen KZ umor v posebno olajševalnih okoliščinah (evtanazija);
131. člen KZ pomoč pri samomoru;
Primeri iz
sodne prakse
Primer 2: V zadevi II Ips 506/98 je bilo ugotovljeno, da je smrt
pokojnika nastopila izključno zaradi zapleta po operativnem posegu,
ki pa je bil neizbežen zaradi notranjih poškodb, ki jih je pokojnik
utrpel v prometni nezgodi. Neposredno po njej je bil prepeljan v
zdravstveni dom, pregledan, oskrbljene so bile poškodbe, ki jih
je lečeči zdravnik našel, poškodovanec je bil nato napoten domov
z navodili, naj pride na kontrolni pregled čez dva dni, v primeru
poslabšanja pa takoj. Naslednji dan zvečer je bil pripeljan k istemu
zdravniku, ki je diagnosticiral notranje poškodbe in odredil prevoz
v bolnišnico. Ob sprejemu je bil poškodovanec neprizadet in kontaktibilen,
po operaciji pa je prišlo do vnetja potrebušnice in smrti. Sodišče
je, v skladu z izvedeniškim mnenjem ugotovilo, da razlog smrti ni
bila opustitev pojasnilne dolžnosti zdravnika niti njegovo ravnanje
ob prvem pregledu niti kasneje predpisano zdravljenje, ker bi do
vnetja potrebušnice verjetno prišlo, tudi če bi bil poškodovanec
prepeljan v bolnišnico takoj po poškodbi. Postopki zdravnika niso
vplivali na nastanek usodnega zapleta [3].
Verjetno ni
potrebno dodatno zapisati, kako pomembna je bila korektno vodena
zdravstvena dokumentacija bolnika, iz katere so bili razvidni podatki
potrebni za natančno obravnavo na sodišču.
Primer 3: V
zadevi II P 259/95, sodba z dne, 19. 2. 1998, je bil tožnik po pregledu
v ambulanti bolnišnice odpuščen domov s predpisano terapijo. Naslednjega
dne se je zaradi bolečin ponovno oglasil v bolnišnici, bil operiran
zaradi domneve, da ima obolel želodec. Šele med operacijo se je
izkazalo, da ima tožnik vnet slepič, zaradi česar so tožniku operirali
trebuh v dolžini, ki je bila za približno 20 cm daljša, kot bi bila,
če bi bila predoperativna diagnoza pravilna. Diagnoza naj bi bila
napačna zato, ker niso bile opravljene vse potrebne preiskave. Sodišče
je ugotovilo, da zdravniki niso storili medicinske napake. Opustitev
nekaterih, sicer rutinskih preiskav (merjenje telesne temperature
pod pazduho in v danki, pregled števila belih krvničk, pregled urina),
ni mogla vplivati na postavitev napačne diagnoze. Pri tožniku je
bilo ugotovljeno po operaciji atipično vnetje slepiča, predhodne
preiskave (napravljene pred operacijo) so kazale akutno dogajanje
v trebušni votlini tožnika, niso pa omogočile postaviti zanesljivo
diagnozo. Operacija je bila napravljena v skladu z doktrino, bila
pa je nujna zaradi rešitve življenja tožnika. Ker medicina tudi
ne pozna nobenih specifičnih preiskav, ki bi objektivno mogle potrditi
ali ovreči diagnozo vnetja slepiča, je sodišče ugotovilo, da je
bilo ravnanje zdravnikov brez napak [4].
Verjetno je
potrebno poudariti, da je obseg pojasnilne dolžnosti obratno sorazmeren
nujnosti posega; manj kot je poseg nujen, večji in poglobljenejši
mora biti obseg pojasnilne dolžnosti [5]. Pojasnilna dolžnost se
ne nanaša samo na bolezenska stanja ali medicinske posege. Določilo
47. člena ZZDej je potrebno razumeti širše, in sicer se nanaša na
vsakršno razmerje med zdravnikom in bolnikom, četudi ne gre za bolezen,
temveč za nosečnost in četudi ne gre za poseg, ki ga priporoča zdravnik,
ampak se zanj odloča bolnik.
Primer 4: Tožnica
je rodila otroka z Downovo boleznijo. Zdravniki so jo pred tem seznanili
s tveganji, ki nastanejo pri nosečnosti starejših žensk (nad 35
letom) in s preiskavami, s katerimi je mogoče otrokovo bolezen odkriti
in tako materi omogočiti, da se odloči za umetno prekinitev nosečnosti.
Sodišče je v sodbi II Ips 306/95 ugotovilo, da je tožnica bila seznanjena
s preiskavo amniocintezo in o njenih nevarnostih, zaradi česar je
preiskavo odklonila. V danem primeru zato ni bila kršena pojasnilna
dolžnost [6].
Civilnopravna
odgovornost
Civilnopravna odgovornost zdravnika izhaja iz obligacijskega (obveznostnega)
vidika razmerja med bolnikom in zdravnikom. Danes je težišče odgovornosti
zdravnikov prešlo s kazenskega na civilnopravno področje. Z razliko
od kazenske odgovornosti, v zvezi s katero v kazenskem postopku
odloča sodišče o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je
opredeljeno v kazenskem zakoniku (in ob pritrdilnem odgovoru izreče
kazensko sankcijo), pa v civilnem postopku odloča sodišče o odškodnini,
ki naj bi jo poškodovalec povrnil tistemu, ki jo je povzročil. Pogoj
za obstoj civilnega delikta in z njim povezane odškodninske obveznosti
je izpolnitev elementov, ki jih ugotavlja sodišče v civilnem, pravdnem
postopku, ki se začne na zahtevo upravičenca, tj. oškodovanca.
Odškodninska
obveznost je obveznost stranke, da poravna škodo, za katero je odgovorna.
Zanjo morajo biti dane določene predpostavke. Za vprašanja odškodninske
obveznosti zdravnika so pomembni Obligacijski zakonik, Zakon o zdravstveni
dejavnosti in Kodeks medicinske deontologije.
V obligacijskem
pravu sta opredeljeni dve temeljni načeli, ki sta pomembni za odgovornost
v zdravstvu (zdravnikov). To sta načelo prepovedi povzročanja škode
(kršitev obveznosti iz pravnih poslov in pravica do povračila škode)
in načelo skrbnosti (diligence ta vsebuje različne pravne standarde,
s katerimi se v konkretnih obligacijskih razmerjih presojajo ravnanja
udeležencev). Omenjeni standardi se uporabljajo tudi pri presoji
krivdnega ravnanja povzročitelja škode oz. se z njim ugotavlja krivdna
oblika malomarnosti. Krivdna oz. subjektivna odgovornost (milejša
oblika odgovornosti) je postavljena kot pravilo, objektivna odgovornost
(strožja oblika odgovornosti) pa je vzpostavljena v primerih, če
škoda nastane od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja
škodna nevarnost za okolico ali če kakšen zakon to odgovornost izrecno
predpisuje. Obligacijski zakon določa kot krivdni obliki namen in
malomarnost, ju pa ne definira.
Zdravstveni
delavci, ki so zaposleni v zdravstvenih ustanovah ali pri zasebnih
zdravnikih, praviloma neposredno ne odgovarjajo za nastalo škodo.
Za njihova ravnanja odgovarja njihov delodajalec. Odgovornost delodajalca
je podana tako zaradi varstva oškodovanca kot tudi zaradi varstva
delavca, saj bi stalna grožnja odškodninske odgovornosti preveč
obremenjevala delavce pri njihovi vnemi in samoiniciativnosti.
Delavec je lahko
neposredno odgovoren za nastalo škodo le v primerih, če jo je povzročil
namenoma. Če je škodo povzročil že z milejšo stopnjo krivde, hudo
malomarnostjo (ali namenom), je dolžan povrniti škodo tistemu, ki
je izplačal odškodnino oškodovancu (regresni zahtevek v roku 6 mesecev
od izplačila odškodnine).
Kot osrednje
pravno vprašanje ostaja vprašanje kršitve dolžne skrbnosti. Zakon
o zdravstveni dejavnosti v 47. členu opredeljuje "neustrezno zdravljenje",
ki dejansko pomeni napako v zdravljenju ali medicinsko napako. Ni
mogoče postaviti splošnih pravil glede neustreznega zdravljenja,
zato je potrebno to presojati od primera do primera. Ob ugotavljanju
odškodninske odgovornosti pa je, kot rečeno, potrebno ugotoviti
tudi subjektivno (krivdno) odgovornost.
Disciplinska
odgovornost
Disciplinski prestopki sodijo v širši sklop kaznivih ravnanj. Mednje
sodijo tudi prekrški (vsebuje jih tudi delovna zakonodaja) ter kazniva
dejanja. Disciplinska odgovornost v organizaciji je instrument zavarovanja
interesov delodajalca nasproti delavčevim nedopustnim ravnanjem.
Enako pomemben je tudi nasprotni vidik, tj. urejanje disciplinske
odgovornosti zaradi zavarovanja interesa delavcev pred zlorabo disciplinske
oblasti delodajalca. Ta se lahko kaže v represivnih oz. nedopustnih
posegih v osebnostni, statusni in premoženjski položaj posameznega
delavca.
Odgovornost
pred organi stanovske organizacije
Zdravniški poklic pozna tudi odgovornost pred pristojnimi organi
poklicne organizacije zbornice, v katero se po sili zakona zdravniki
obvezno združujejo. To združevanje ima enega svojih osnovnih razlogov
v tem, da stan izvaja med drugim tudi določene javne funkcije. Podelitev
(in odvzem) licence, vodenje javnega registra, podiplomsko usposabljanje
in izobraževanje ter nadzorstveno prevencijska funkcija (strokovni
nadzor s svetovanjem).
Zmota in
napaka
Pravni pojem zmote
Zmota je predstava o okoliščinah, ki ne ustrezajo resničnosti. Zmota
je ravnanje (dejanje ali opustitev dejanja), ki temelji na prepričanju,
ki ni v skladu s stvarnostjo ali v skladu z resničnim stanjem stvari
(predmeta ali subjekta). Zmota je napačno prepričanje o obstoju
kazenskopravne norme (pravna zmota), oz. zdravniške strokovne oz.
znanstvene norme, ki kazenskopravno normo konkretizira (pravna zmota)
ali pa o kakšnem zakonskem znaku posamezne inkriminacije (dejanska
zmota v ožjem smislu) oz. o obstoju okoliščine, ki bi izključevala
protipravnost ravnanja, če bi bila zares podana (dejanska zmota
v širšem smislu).
Vrste zmot
- Dejanska zmota je zmota, ki se nanaša na zmotno predstavo ali
prepričanje o najpomembnejši lastnosti predmeta.
- Pravna zmota se nanaša na napačno predstavo stvari zaradi nepoznavanja
prava.
- Sodna zmota je npr. sodba na podlagi zmotne presoje dokazov in
indicev.
- Strokovna zmota je napačna predstava o stanju stvari ali subjekta
zaradi nepoznavanja pravil stroke.
- Nepopravljiva zmota je zmota, zaradi katere ni možna restitutio
ad integrum (vrnitev v prejšnje stanje).
Dejanska zmota
20. člen KZ (Kazenskega zakonika): "Ni kazensko odgovoren storilec,
ki se ob storitvi kaznivega dejanja ni zavedal kakšnega njegovega
z zakonom določenega znaka; ali je zmotno mislil, da so podane okoliščine,
v katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi bile zares podane."
Pravna zmota
21. člen KZ: "Ni kazensko odgovoren storilec kaznivega dejanja,
ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano.
Če bi se storilec zmoti lahko izognil, se sme kaznovati mileje."
Kdor ravna v
zmoti, ki ne izhaja iz njegove malomarnosti ali površnosti, ni krivdno
odgovoren (izključena protipravnost). Pri presoji o izključevanju
protipravnosti zaradi zmote je potrebno upoštevati subjektivni element
(zmota strokovne osebe se presoja strožje, kot zmota laika).
Pravni pojem
napake
Napaka je ravnanje, ki ni v skladu z določenim pravilom (stroke)
ali dogovorom. V kazenskem pravu se je za kršitev medicinske stroke
kot temeljno izhodišče za nadaljnjo kazenskopravno opredelitev pravne
odgovornosti dokaj enotno uveljavil termin zdravniške napake. To
ni z zakonom določen termin, opredeljen pa je predvsem kot malomarno
ali naklepno odstopanje od veljavne medicinske stroke, ki bi v okviru
določene zapovedane ali prepovedane kazenskopravne norme utegnila
tvoriti kazensko odgovornost storilca. Napačna diagnoza npr. ni
vedno zdravniška napaka v kazenskopravnem smislu. Napaka je zgolj
takrat, kadar je do nje prišlo s kršitvijo pravil stroke.
Vrste napak
- Stvarna napaka pomeni pomanjkljivost v kakovosti, količini, svojstvu,
sestavi ali izboru stvari, ki zmanjšuje vrednost ali pomembnost
stvari.
- Pravna napaka na stvari ima tretja oseba kakšno pravico (stvar
ali predmet je v najemu, predmet je zastavljen, nepremičnina je
pod hipoteko ali prodana).
- Strokovna napaka je ravnanje v nasprotju s pravili stroke.
Prof. dr. Jože
Balažic je opredelil pojma strokovne napake in strokovne zmote:
"Strokovna napaka je pravno opredeljena kot dejanje zdravnika v
očitnem nasprotju z dosežki medicinske znanosti na katerem koli
področju medicine in ki ima elemente kaznivosti malomarnost, neznanje,
namernost. Strokovna zmota pa nastane takrat, kadar je zdravnik
pri svojem delu ukrepal v skladu s svojimi pristojnostmi in s svojim
najboljšim znanjem in vedenjem in bil prepričan, da je bila njegova
odločitev pravilna, kljub temu pa je prišlo do neljubega dogodka
ali celo do smrtnega izida."
Zaradi poenostavitve
stikov med dvema velikima, starima znanstvenima vejama, medicino
in pravom, bi bilo koristno uskladiti kazenskopravno medicinsko
terminologijo glede zdravniške napake iz storilčeve zmote. Različni
pomeni istih besed v dveh strokah, ki ti dve besedi za obdolženca
usodno redno uporabljata tudi v kazenskih postopkih, so z vidika
pravne varnosti prav zdravstvenih delavcev kot potencialnih obdolžencev
nevarni.
Sklep
Če želimo ugotoviti, kaj se šteje za napako v zdravstvu, je treba
škodni dogodek, ki je nastal v zdravstvu, opredeliti zelo natančno.
Ugotoviti je potrebno vse okoliščine, v katerih je dogodek nastal,
vlogo časa in kraja v zvezi z določenim dogodkom, vse okoliščine,
ki so lahko igrale vlogo v zvezi z napako in izhajajo iz sfere zdravnika
ali bolnika. Takšno spoznanje pomeni, da je treba zbrati zelo veliko
število primerov zato, da postane očitno, v čem je napaka, nato
pa je treba te primere analizirati predvsem z gledišča, ali je bilo
mogoče napako preprečiti. Če pa je praksa pokazala potrebo po izjemah
k pravilom, je treba k vsakemu pravilu obravnavati tudi utemeljene
izjeme od tega pravila [10].
