PREDGOVOR

Večina kliničnega vodenja bolezni poteka znotraj osnovne zdravstvene dejavnosti. Še več: z razvojem stroke in omejevanjem sredstev se vse več bolezni, ki so bile še pred kratkim izključna domena kliničnih specialistov, prenaša v osnovno zdravstveno dejavnost. Bolnikov s kroničnimi boleznimi je vse več in celovita oskrba kroničnega bolnika zajema vse več delovnega časa v ambulantah. To delo lahko opravljamo povsem samostojno ali v sodelovanju z zdravnikom kliničnim specialistom, pri čemer morava oba dobro sodelovati, poznati pristojnosti in možnosti enega in drugega ter delati po enotnih strokovnih priporočilih. Vloga bolnišnic se spreminja: specialistična oskrba je vse bolj omejena na epizodno skrb za bolnika, medtem ko je trajno vodenje v rokah zdravnikov v osnovni zdravstveni dejavnosti. Zaradi tega bo treba vse več poučevanja o vodenju kroničnih bolnikov prenesti tja, kjer se to delo tudi opravlja.

Vse to so bili razlogi, da smo si za temo letošnjih delavnic izbrali vodenje kroničnega bolnika v ambulanti družinske medicine. Z izborom te teme smo se oddaljili od abstraktnega razmišljanja o načelih družinske medicine in se trdno usidrali v vsakdanjo prakso, ki ima svojo čvrsto klinično podlago. Vendar namen delavnic ni razpravljanje o pravilni diagnostiki in terapiji posamezne bolezni, ampak predvsem o tem, kako je klinična priporočila možno izvesti v praksi, ko se pogosto soočimo s tem, da nekaterih dobronamernih kliničnih priporočil ne moremo izvesti zaradi cele vrste drugih razlogov.

Delavnice so letos organizirane drugače. Vsaka delavnica obravnava drugo kronično bolezen na osnovi priporočil, ki so objavljena v gradivu. Obravnava različnih tem naj bi omogočila, da ob tem, da obdržimo rdečo nit, hkrati zagotovimo obravnavo čim večjega spektra različnih kliničnih problemov, s katerimi se srečujemo.

Leta 1994 smo na pobudo dr. Janka Kersnika prvič začeli izdajati pripravljena tiskana gradiva za učne delavnice. Ta zahteva je pomenila pomemben kakovosten preskok v našem delu. Gradiva že s pridom uporabljamo v dodiplomskem in podiplomskem študiju in predstavljajo osnovo nastajajočega učbenika Družinska medicina. Krog piscev gradiv se širi in strokovna raven prispevkov raste,. Vse to me utrjuje v prepričanju, da se akademska družinska medicina, za katere razvoj se trudimo na Katedri za družinsko medicino, hitro in nezadržno krepi.

Doc. dr. Igor Švab

urednik