Osteoporoza je sistemska skeletna prizadetost, ki jo označujeta nizka kostna gostota in spremenjena mikroarhitektura kostnega tkiva. Posledica je povečana kostna lomljivost in dovzetnost za zlome. WHO (World health organization) priporoča naslednje diagnostične kriterije za interpretacijo meritev kostne gostote:

Osteoporoza je do 70. Leta starosti 6x pogostejša pri ženskah, po 70. letu je pogosta tudi pri moških, vendar je razmerje še vedno 2:1 v prid ženskam.

Z daljšanjem pričakovane življenske dobe je v prihodnjih letih pričakovati tudi porast osteoporotičnih zlomov kosti. Osteoporoza tako postaja velik in naraščajoč zdravstveni problem širom sveta.

V ZDA in Evropi povzroči osteoporoza približno 2.3 milijona zlomov letno, kar pomeni znatno ekonomsko breme, saj so stroški ocenjeni na približno 23 milijard ameriških dolarjev letno. Glavno socialno in ekonomsko breme predstavljajo zlomi kolka, saj so povezani s povečano morbiditeto in mortaliteto, ter s porastom števila bolnikov, ki potrebujejo tujo nego in pomoč.

Ločimo dve veliki skupini osteoporoze:

primarno

sekundarno

Pogostejša je primarna osteoporoza, redki pa sta juvenilna in idiopatska. Sekundarna osteoporoza se razvije kot posledica raznih bolezni (prim.: hiperparatiroidizem) oziroma kot posledica jemanja zdravil (prim.: dolgotrajno jemanje glukokortikoidov). Pomenopavzalna osteoporoza nastane zaradi pomanjkanja estrogenov in posledično povečane resorbcije in zmanjšane tvorbe kosti. V visoki starosti, nad 70. letom je presnova kosti počasnejša, govorimo o senilni osteoporozi.

Do zloma kosti je osteoporoza pogosto klinično nema bolezen. Občasno bolniki tožijo o bolečinah v križu in dolgih kosteh. Ob kompresijskem zlomu vretenc se pojavi močna bolečina, ki se med gibanjem stopnjuje, vendar v enem do treh mesecih spontano izzveni.

Človek doseže največjo kostno gostoto v zgodnjem odraslem obdobju, to je nekaj let po zaključku pubertete. Količina kortikalnega dela kosti se veča do približno 35. leta starosti, trabekularne kosti pa do 25. leta starosti. Veliko študij je posvečenih genetskim faktorjem kot dejavnikom tveganja za razvoj osteoporoze (tveganje je večje pri beli in azijski rasi, pri ljudeh z nežno telesno zgradbo, pri ženskah). Fizična neaktivnost, imobilizacija zaradi bolezni ali zloma znatno prispevajo k manjšanju kostne mase.

Razvoj osteoporoze pospeši zgodnja menopavza. Po menopavzi je letna izguba kosti 1-2%, lahko pa doseže 3-5% v prvih 5-8 letih po menopavzi. Izguba kosti pri moških je nižja, v povprečju 0.2-0.5% letno.

Prehrana, ki ne vsebuje dovolj kalcija, pitje alkoholnih pijač in kajenje pripomorejo k hitrejšem razvoju osteoporoze.

Danes so dostopne številne tehnike za določanje kostne gostote bodosi perifernih delov skeleta, centralnega skeleta (ledvena vretenca) ali celotnega skeleta. Te vključujejo enoenergetsko absorpciometrijo (SXA), dvoenergetsko rentgensko absorpciometrijo (DXA), kvantitativno računalniško tomografijo, ultrazvok - kvantitativno ultrasonografijo.

Dvoenergetska rentgenska absorpciometrija (DXA) je zlati standard za diagnostiko in spremljanje zdravljenja osteoporoze (slika 2). Kostno gostoto merimo najpogosteje v področju ledvenih vretenc in kolka. Žarčenje pri tej preiskavi je le 1-3 mrem. Preiskave motijo kalcinacije žilja, veziva in osteofiti.

Ultrazvok - kvantitativna ultrasonografija (QUS) je čedalje pogosteje uporabljena metoda kot presejalni test za osteoporozo na primarnem nivoju. QUS omogoča pregled trabekularne kosti: petnice, pogačice in proksimalne falange prsta ter pregled kortikalnega dela kosti na sprednji tretjini tibije. Merimo oslabitev ultrazvočnega valovanja (BUA) in spremembo hitrosti ultrazvoka (SOS) pri prehodu skozi kost (slika1). Tako BUA kot SOS sta odvisna od mineralne gostote kosti in sprememb v mikroarhitekturi kosti. Na osnovi sprememb BUA in SOS lahko napovemo tveganje za osteoporotične zlome. Kvantitativna ultrasonografija je enostavna, poceni in lahkodostopna presejalna metoda za osteoporozo.

Zdravljenje osteoporoze spremljamo z DXA metodo. (Trenutno ni dovolj kliničnih študij o spremljanju zdravljenja osteoporoze z ultrazvokom.)

Že na primarnem nivoju lahko izključimo sekundarno osteoporozo, vendar je za to potreben minimalen laboratorijski standard. Le ta vključuje SR, hemogram, kalcij, fosfat, sečnino in kreatinin, alkalno fosfatazo, transaminaze gama GT, beljakovine v urinu, eventuelno še proteinogram.

Ker je klinična posledica osteoporoze zlom, je cilj vsakega terapevtskega posega preprečitev zloma pri bolnikih, ki tega še niso imeli, oziroma preprečitev bolezni pri tistih, ki so že doživeli osteoporotični zlom kosti.

Želeli bi seveda zdravilo, ki je splošno varno, poceni, ga bolniki dobro prenašajo, se enostavno odmerja in nima nobenih nezaželjenih stranskih učinkov. Ob tem pa učinkovito in hitro prepreči zlome tako kolka kot vretenc.

Družinski zdravnik bo tako za preprečevanje kot za zdravljenje osteoporoze najprej posegel po družinskih ukrepih. Pomemben je zdrav način življenja, brez cigaret in alkohola ter s prehrano, ki je dovolj bogata s kalcijem. Hrana razen mleka in mlečnih izdelkov ni posebno bogata s kalcijem, zato pogosto svetujemo dodajanje kalcija tudi v obliki tablet. Potrebe po kalciju se tokom življenja spreminjajo. Za otroke do 12 let priporočamo dnevni vnos 800 mg kalcija, za odraščajočo mladino 1200 mg, za mlade odrasle 800 mg, za odrasle ženske in starejše moške 1000 mg in za ženske v menopavzi 1500 mg. Tistim, ki so zdravljenje z estrogeni tudi po menopavzi zadostuje 1000 mg.

Telesna vadba vpliva na celotno okostje, na porast mišične moči in na izboljšanje koordinacije gibov in ravnotežja, kar je velikega pomena za preprečevanje padcev. Priporočena je zmerna, redna telesna vadba, predvsem vaje pri katerih je okostje obremenjeno s težo telesa in aerobne vaje.

Pri zdravljenju osteoporoze je potrebno poseči tudi po zdravilih. Najdostopnejša so zdravila, ki preprečujejo resorpcijo kosti. Sem spadajo:

Zdravila, ki spodbujajo izgradnjo kosti:

Estrogeni oz. nadomestno hormonalno zdravljenje (HRT) lajšajo klimakterične težave, preprečujejo in zdravijo osteoporozo in zmanjšujejo tveganje za nastanek srčnožilnih obolenj. Žal imajo tudi nazaželjene učinke: incidenca raka je pri ženskah na HRT višja v primerjavi z ženami brez HRT. Ženske, ki so na nadomestnem hormonalnem zdravljenju in razvijejo rak dojke imajo boljšo prognozo kot tiste, ki hormonov ne jemljejo. To je lahko posledica boljšega sledenja med jemanjem HRT, ali pa dejstva, da so s hormoni inducirani tumorji manj maligni in bolj diferencirani. Zaradi nevarnosti proliferacije endometrija in posledično karcinoma je potrebno ženam, ki jemljejo estrogene in imajo maternico dodati progesteron.

Selektivne modulatorje estrogenskih receptorjev (SERM) so razvili kot zdravilo za karcinom dojke in osteoporozo. Raloxifen ima estrogen-agonistično delovanje na kosti in lipide in estrogen-antagonistično delovanje na dojko in uterus. To je lahko alternativno zdravilo v določenih rizičnih skupinah žena.

Tibolon (Livial) je tkivno specifičen steroid, ki ima estrogeni, progestageni in androgeni učinek. V zadnjih letih doživlja renesanso v zdravljenju osteoporoze.

Bisfosfonati (etidronat, alendronat) se med seboj razlikujejo po jakosti in načinu odmerjanja. Večajo kostno gostoto in zmanjšujejo pojavnost zlomov kolka. Stranski učinki se pojavljajo predvsem s strani gastrointestinalnega trakta. Zelo pomembna sta pravilno odmerjanje in način jemanja.

Pri kalcitoninu je zdravljenje uspešno pri 70% bolnic. Kalcitoninu pripisujejo tudi nespecifičen analgetični učinek, kar izrabljamo pri svežih zlomih vretenc ali pri zlomu kolka.

Vitamin D je steroidni hormon, ki ima svoje mesto pri zdravljenju osteoporoze, največkrat kot dodatno zdravilo v specifični antiresorptivni terapiji, kot so bisfosfonati ali estrogeni, ker izboljša absorpcijo kalcija in prepreči oz. zdravi subklinično osteomalacijo.

Osteoporoza je kronična bolezen, katere zdravljenje lahko podaljša pričakovano življensko dobo, predvsem pa kvaliteto življenja posameznika. S hitrim razvojem kvantitativnih ultrazvočnih sistemov bo presejanje razmeroma enostavno, hitro in poceni, predvsem pa v rokah družinskega zdravnika. Družinski zdravnik lahko suvereno vodi in spremlja zdravljenje osteoporoze bodisi sam ali pa v sodelovanju z lečečim ginekologom in se tako kot pri hipertenziji le pri zapletenejših primerih: npr. moški osteoporozi, rezistentni primarni osteoporozi in podobno odloči za sodelovanje s specialistom.