Prim.
mag. Tone Košir, dr. med., Partizanska 43, 4230 Škofja Loka
Za presojo
nekega dogodka pa tudi pojava je potrebna distanca, pogled z drugega
nivoja in drugega časa, ki omilijo čustva in osebne prizadetosti,
da ostanejo na rešetu le dejstva; ni nujno, da so suhoparna, saj
imajo ob sebi pestre in zanimive sopojave.
Nesporno
je, da pri Medicinski fakulteti v Ljubljani že kar nekaj let uspešno
deluje Katedra za družinsko medicino. To dejstvo skriva v svojih
nedrih vrsto zanimivih in pomembnih dogodkov. Naš namen je, da
osvetlimo nekatere dogodke iz časov pred desetletji, povezanimi
z nastankom Katedre za družinsko medicino.
Dr.
med. univ. To je bila uradna oblika zdravniškega poklica
v devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja. Vsi šolani
zdravniki so ga imeli, pa naj so delali na podeželju ali v mestu,
v zasebni ordinaciji ali v državni ali skladniški bolnišnici. Nihče
ni pomislil na kakšen, njegovemu dejanskemu delu in ožji stroki
bližji naziv. Pa je prišlo do podiplomskega usposabljanja o ožjih
medicinskih strokah, ki jih je bilo moč poimenovati z ustreznim
nazivom. V začetku jih je bilo malo, kasneje več in nekje spodaj
in zadaj so ostajali zdravniki brez dodatnih nazivov. Delo v bolnišnicah
se je specializiralo, podobno v tistih zunanjih ordinacijah, v katerih
so delali isti bolnišnični zdravniki. Tako se je postopoma povsem
pasivno izločal zdravnik, ki je ostal pri svojem poklicu med. univ.
Večinoma je delal zunaj bolnišnice in skrbel za bolne ljudi tam,
kjer so živeli. K njemu so prihajali bolniki, prihajal je k njim
na dom. Kolikor bolj je zdravnik ostajal v bolnišnici in v specialistični
ambulanti, toliko bolj je ona druga skupina ostala na terenu, blizu
svojim bolnikom. Prevod naziva, pridobljenega z diplomo na univerzi
nam je dala splošnega zdravnika, šele v začetku sedemdesetih let
dosledno zdravnika splošne medicine.
To je bil torej prvenstveno "nespecialist", zdravnik,
ki je gledal in videl bolnika kot celoto, marsikdaj tudi v njegovem
bivalnem in delovnem okolju.
Andrija Štampar
je med prvo in drugo svetovno vojno prinesel v takratno splošno
medicino nov pogled, preventivni pristop, ki ne gleda več posameznika,
ampak skupino ljudi, tesno povezanih z njihovimi navadami in življenjskim
okoljem. Štamparjevi učenci v Sloveniji so razumeli nov veter in
že leta 1926 ustanovili prvi zdravstveni dom v majhnem kraju Lukovica.
V naslednjh tridesetih letih že delujejo ZD v vseh večjih slovenskih
mestih in krajih. Nosilno vlogo v ZD ima še vedno tisti stari dr.
med. univ.
Štamparjeve
idejo gredo v svet in očarajo številne zdravstvene politike v razviti
Evropi in širše. Hrvaški je treba priznati na tem področju primat
od samega začetka vse do sredine osemdesetih let pravkar pretečenega
stoletja.
Prišlo pa je
do osveščenosti zdravnikov splošne medicine: svoje poslanstvo so
jemali kot poklic, ki je različen od drugih in ima svoje značilnosti.
To pa postavlja meje med njimi in drugimi specialnostmi, ki vidijo
v človeku neko dogajanje ali organ, pri tem pa spregledajo celoto.
Ni daleč do ideje, da je pravzaprav splošna medicina
stroka sui generis kot druge medicinske stroke. Vedno
bolj glasni so tisti, ki dopovedujejo drugim, da medicinske fakultete
ne izobražujejo zdravnikov splošne medicine, ampak zdravnike, ki
se šele v času podiplomskega usposabljanja usmerijo v svojo specialnost,
torej tudi v splošno medicino. To pa pomeni, da se začne borba za
enakopravnost poklicev in ne več za strokovno podrejenost in manjvrednost
zdravnikov splošne medicine. Že v začetku je jasno, da enakost pomeni
predvsem podiplomsko usposabljanje in izpopolnjevanje kot v drugih
strokah.. V 11. členu Pravilnika o specializaciji zdravstvenih uslužbencev
v SFRJ iz leta 1960 je kot trideseta po vrsti napisana specializacija
iz splošne medicine. Prve specializacije v prejšnji Jugoslaviji
se začno v Zagrebu, takoj zatem v Beogradu; so bolj administrativne,
tudi kolegialne in brez prave vsebine. Priznava se predvsem prejšnja
izpopolnjevanja na bolnišničnih oddelkih, manj pa dotedanje delo
v splošni medicini. V Sloveniji je izdana prva odločba o specializaciji
zdravniku iz Majšperka, ki pa niti specializacije niti izpita ne
opravi v Sloveniji. Šele leta 1968 kot prvi opravi specialistični
izpit dr. Janez Schrott iz Ljubljane. Dobi kar obe odločbi, za specializacijo
in izpit sočasno. V izpitni komisiji sedijo specialisti interne
medicine.
Led je torej
prebit. Leta 1968 dobi specializacija splošne medicine ustrezno
mesto tudi v slovenskem pravilniku o specializacijah. Zanimanje
med zdravniki je veliko, izdanih odločb o specializaciji je vedno
več in leta 1971 je konec posameznih specialističnih izpitov. Administrativno
je torej problem rešen, a odprto ostane vprašanje veljave specialista
splošne medicine. Spodnesti je treba zakoreninjeno mnenje o njegovi
manjvrednosti oziroma večvrednosti specialistov ožjih medicinskih
strok. To čutijo predvsem na Hrvaškem, kjer so po letu 1963 opravili
specialistični izpit že številni zdravniki splošne medicine. Tam
že pred letom 1966 kot prvi v državi ustanovijo sekcijo splošne
medicine, svojo stanovsko organizacijo, za njimi na njihovo pobudo
tudi v drugih republikah. Stečejo priprave za ustanovitev Združenja
zdravnikov splošne medicine Jugoslavije; ustanovna skupščina je
16. oktobra leta 1966 v Zagrebu - tudi z delegati iz Slovenije.
Sledimo pismenim stikom med pobudnikom za ustanovitev jugoslovanskega
Združenja dr. Bartolovićem iz Zagreba in dr. Bienenfeldom iz Metlike,
ki je tedaj vzdrževal stike med Zagrebom in iniciativno skupino
za ustanovitev slovenske sekcije splošne medicine in doženemo način
imenovanja delegatov za ustanovno skupščino Združenja. Še vedno
pa ostane odprto vprašanje ustanovitve slovenske sekcije za splošno
medicino. Po mnenju nekaterih naših zdravnikov splošne medicine
naj bi bila ustanovna konferenca Sekcije splošne medicine Slovenije
v času enega od tečajev javnega zdravstva, najbrž maja ali junija
tega leta v Ljubljani. Potrditve tega, za zgodovino naše Sekcije
izjemnega dogodka in točnega datuma ustanovitve pa ni, ker ustanovnega
zapisnika niti drugega zapisa o tem nismo našli. Šele natančna razčlenitev
rokopisnega zvezka z zapisi prvih dveh sej nas pripelje blizu ali
celo do prave rešitve: najverjetneje ustanovne konference sploh
ni bilo. Šele na drugem sestanku iniciativnega odbora, na prvem
namreč niso še imeli predsedniškega kandidata, so izbrali predsednika,
podpredsednika, tajnika in blagajnika. Torej bi lahko šlo za ustanovitev
sekcije v ožjem krogu tedaj znanih zdravnikov splošne medicine v
Sloveniji. To se je zgodilo 11. oktobra
1966 ob 16. uri v prostorih ZD Ljubljana-Bežigrad na
Kržičevi 9, kjer je delal eden od pobudnikov za ustanovitev dr.
Jože Marolt. Za prvega predsednika je bil izbran blejski zdravnik
dr. Borut Rus. V omenjenem zvezku ni nikakršne omembe ustanovne
konference. Ustanovitev sekcije zdravnikov splošne medicine štejemo
za pomemben dogodek na poti pri uveljavljanju poklica zdravnika
in specialista splošne medicine v Sloveniji. Šele ustanovitev stanovske
organizacije odpre možnosti za sodelovanje v telesih Slovenskega
zdravniškega društva, predvsem v strokovni komisiji. Sekcija pa
odigra tudi pomembno vlogo kot strokovni
vrh splošne medicine, saj nismo imeli takšnega telesa,
čutili pa smo potrebo po njegovi ustanovitvi. Podiplomski tečaj
in specializacijo je za zdravnike urejal Zavod za zdravstveno varstvo,
specialistični izpit je potekal v bolnišnici pred komisijo specialistov
brez člana iz naše stroke, vsa strokovna izpopolnjevanja so za nas
pasivne poslušalce organizirale druge katedre.
Jeseni leta
1974 stečejo dogovori o ustanovitvi katedre in inštituta za splošno
medicino v Sloveniji. Prva naj bi delovala v okviru MF, drugi pa
v enem od ZD, najverjetneje v Kranju. Po dogovoru z dekanom MF prof.
Č. Ravnikom pripravimo program dela in organiziranosti obeh institucij
in ju pripeljemo do obravnave na dekanskem kolegiju. Kolegij ju
sprejme in odprta je pot na pedagoško znanstveni svet MF. Obravnava
konec februarja 1975 je burna, a razpravljalci se nagibajo k potrditvi
obeh predlogov. Nakar stvar "vzame v svoje roke" tedaj
pomebbni profesor internistike in napade z večkrat citiranim "anahronizmom":
Kako vendar more biti specialno nekaj, kar ima že v nazivu splošno.
Saj vendar vsi učimo splošno medicino, ki ni nikakršna stroka sui
generis, ampak vsakega po malo, zato ne potrebuje ne inštituta in
še manj katedre. Podpora se osuje in za nekaj glasov bitko skupaj
z dekanom izgubimo. Sprejet pa je sklep o ustanovitvi komisije (kasneje
kolegija) za splošno medicino, v katero šele po večletnem zavlačevanju
MF imenuje štiri specialiste splošne medicine in vrsto univerzitetnih
učiteljev. Kolegij se ubada predvsem s predvpisno in delovno prakso
medicincev, nekaj tudi s pripravništvom zdravnikov, republiški strokovni
vrh splošne medicine pa vse do ustanovitve katedre za družinsko
medicino deset let kasneje opravlja sekcija.
Podiplomsko
izpopolnjevanje zdravnikov splošne medicine je bilo tedaj
organizirano predvsem v obliki seminarjev: od leta 1959 naprej Tavčarjevi
dnevi, od 1965. naprej tudi kirurški dnevi, šele več let zatem tudi
drugi. Vlogo pasivnih poslušalcev prvič prekinemo pri devetih kirurških
dnevih pomladi leta 1974 z odmevnim prispevkom o ambulantni obravnavi
poškodovancev. Maja istega leta se na sestanku v Šmarju pri Jelšah
dogovorimo o organiziranju "svojih" strokovnih seminarjev
in prvega izpeljemo že prvo jesen v Škofji Loki. Vsebino, referente
in kraj izberemo sami in postopoma pokrijemo z njimi večji del Slovenije,
da bi s tem privabili čimveč kolegic in kolegov. Zadnji seminar
maja 2000 je že 27. po vrsti. Večina prispevkov je objavljenih v
suplementih in zbornikih.
Številnih problemov
v splošni medicini se ne more obravnavati na pasivni seminarski
način in iz Dubrovnika prinesejo naši kolegi kot prvi v Slovenijo
leta 1983 novo obliko izpopolnjevanja -
učno delavnico oziroma Work-shop. Z novim pristopom se
lotimo obravnave dotlej odlaganih a pomembnih vprašanj: obravnava
bolnika, zdravstvena dokumentacija, umirajoči bolnik, kakovost v
splošni medicini in številna druga. Zadnje učne delavnice v letu
2000 so že sedemnajste po vrsti.
Sekcija izda
in založi leta 1988 priročnik Pravočasno in pravilno - nujna stanja
v splošni medicini in leta 1992 prvi slovenski učbenik Splošne medicina
- načela in tehnike. Specialisti splošne medicine postopoma začnemo
sodelovati v komisiji za specialistični izpit in prestavimo ga iz
bolnišnice v zdravstveni dom, dobimo mesto stalnega člana v Zdravstvenem
svetu in "svoj" razširjeni kolegij za splošno medicino.
Manjka pravzaprav še pika na i: nimamo katedre za splošno oziroma
družinsko medicino. Tu so nas prehiteli Hrvatje, ki so jo ustanovili
že daljnega leta 1979, v številnih državah zahodne in vzhodne Evrope
pa že prej. Z ustanovitvijo katedre za družinsko medicino 27.novembra
1995. leta obrnemo zgodovinsko najpomembnejšo stran v kroniki splošne
in družinske medicine v Sloveniji. Sekcija splošne medicine, sedaj
Združenje zdravnikov družinske medicine
končno prevzame mesto in naloge kot druga stanovska zdravniška združenja,
zadrži pa pomembno vlogo soorganizatorja strokovnih srečanj vseh
vrst in pomoč pri založniški dejavnosti. Tedaj kar drži, da se ni
poskušalo ustvariti nekakšne delitve dela med obema, med katedro
in združenjem, ampak tesno sodelovanje in medsebojna pomoč.
Naš pogled se
torej sedaj lahko od preteklosti obrača v prihodnost in graditi
moremo in moramo na novih strokovnih močeh, na mladih kadrih. Vendar:
za usmerjanje prihodnosti je nepogrešljivo tudi vedenje in razumevanje
preteklosti.
V
Škofji Loki, decembra 2000 Tone Košir
