ZDRAVLJENJE
Z ZDRAVILNIMI RASTLINAMI
Marko
Kolšek, Vincenc Logar
Uvod
Zgodovina medicine
je zgodovina zdravljenja z različnimi metodami za pomoč ljudem v
težavah. Mnoge od teh metod uporabljajo z večjim ali manjšim uspehom
še danes v raznih delih sveta (1), o mnogih zadnje čase vse več
govorimo in pišemo tudi v Sloveniji.
Ena izmed takšnih
starih metod zdravljenja je zdravljenje z zdravilnimi rastlinami
- fitoterapija. O takšnem zdravljenju so poznani zapisi skoraj vseh
starih kultur: babilonske, staroegipčanske, židovske, indijske in
kitajske (2).
Nauk o zdravljenju
z zdravilnimi rastlinami se seveda ne začne s temi starimi zapisi.
Lahko trdimo, da so bile rastline za človeka zdravilo, odkar obstaja
človeštvo, saj so bile že od vsega začetka človekova hrana. Domnevamo
lahko, da je človek že kmalu na začetku svojega razvoja vedel, katera
rastlina mu pomaga zoper določeno težavo, rano, bolezen, bolečino,
tako kot je to še danes pri živalih. Vprašanje, od kod izvira to
znanje - če gre res za znanje in ne le za instinktivno slutnjo (npr.
po pijanski noči si človek želi vodo ali sok, saj telo skuša "popraviti
mačka"), je seveda brez popolnega odgovora. Zagotovo si je
vsaj del tega vedenja pridobil z izkušnjami, ko si je ob težavah
poskušal pomagati na različne načine in tudi z uživanjem različnih
sadežev in rastlin. Ker takšna medicina temelji na izkušnji, jo
imenujemo empirična (2).
Znanje in veščine
so se širile z ustnim izročilom. Kasneje je primitivni človek začel
iskati vzroke svojih težav v nekih višjih silah - v duhovih, demonih.
To je obdobje demonizma (2). Takrat je umetnost zdravljenja postopoma
postajala vse bolj tajna in prevzele so jo določene skupine ljudi
- vrači, čarovniki, mediciniki. Po drugi strani se je instiktivno
znanje o tem, kaj človeku ob določeni bolezni pomaga, vedno bolj
izgubljalo.
Prvi zapisi
o medicini in o posebnem stanu - "zdravnikih", ki so se
z njo ukvarjali, so stari več kot štiri tisoč let (Hamurabijev kodeks,
pribl. 2250 let pr.n.št.). Mnogo imen je poznanih iz zgodovine.
Hipokrat (5. in 4. stoletje pr. n. št.) je eden izmed najbolj znanih,
saj so poznani številni njegovi spisi in spisi njegove šole. Njegovo
znanje je temeljilo na izkušnjah opazovanja bolnikov, njegovo zdravljenje
(ki temelji na zdravilnih rastlinah v raznih oblikah) podpira organizem
v boju proti bolezni, zavedal se je, da ima medicina svoje meje;
razvil je visoko stanovsko etiko. Naslednji zelo znan zdravnik iz
zgodovine je Galen (1. stoletje po. n. št.), ki je uskladil posamezne
discipline v takratni medicini in strnil takratno znanje v enoten
sistem, v samo zdravljenje pa ni prinesel pomembnih novosti - tako
tudi ne v zdravljenje z zdravilnimi rastlinami. Na prestolu medicine
je ostal vse do 16. stoletja, ko se je pojavil Paracelsus (1502-1541),
ki je v lekarne in medicino uvedel kemijo. Prvi je napravil preobrat,
saj ni več zdravil samo z rastlinami, ampak je iz rastlin delal
izvlečke posameznih učinkovin. Postavil je temelje sodobni farmakologiji.
Zdravljenje z zdravilnimi zelišči je bilo nekako postavljeno v ozadje,
vendar vse do sedaj ni bilo nikoli povsem pozabljeno.
Kje smo sedaj?
Zdravilne rastline
štejemo k pomožnim zdravilnim sredstvom. Njihove učinke oziroma
učinkovine v njih proučuje farmakološka disciplina farmakognozija
(3). Ljudje uporabljajo zdravilne rastline v skladu z izkušnjami
starih mam, s predlogi prijateljev in tudi s strokovnimi nasveti.
Nekateri bolniki preveč zaupajo čajem, obkladkom, kopelim ter rokam
zdravilcev, tako da včasih po nepotrebnem zamudijo ustreznejše strokovno
medicinsko zdravljenje. Po drugi strani imamo tudi bolnike, ki pretirano
zaupajo v tablete, ki naj bi jim odpravile vse mogoče težave, in
tako neredko zanemarijo več tisočletne izkušnje in lasten trud,
ki je potreben za rešitev težav.
Med zdravilne
rastline ne uvrščamo samo tistih nekaj zelišč, ki jih posušene kupimo
v lekarni, da si iz njih pripravimo nekaj čajev. Veliko sadežev
in rastlin, ki jih uživamo kot sadje in zelenjavo, prav tako uvrščamo
med rastline, ki ugodno vplivajo na zdravje. Mnogo preveč ljudi
spregleda, da je med drugim človek zdrav toliko, kolikor zdravo
se prehranjuje. Zdravje lahko pogosto ohranjamo s pravilno prehrano,
z zdravim načinom življenja, pa tudi s pravilnim dihanjem, s pravilnimi
predstavami in s pozitivnimi mislimi; z napačno prehrano in predstavami
in tudi z nekritično rabo zdravilnih zelišč pa lahko zdravju škodujemo
veliko bolj, kot je videti na prvi pogled.
Kakšno vlogo
imajo torej zdravilne rastline v sodobni medicini? Za težave, na
katere ima sodobna medicina učinkovit in ustrezen odgovor, je fitoterapija
le dodatno sredstvo, ki bolj ali manj prispeva k lajšanju bolnikovih
težav. Podobno je pri težavah, za katere pozna medicina le omejeno
pomoč; v teh primerih lahko zdravilne rastline včasih pripomorejo
k zdravljenju, včasih lahko tudi nadomestijo medicinska sredstva.
Največji problem so težave, pri katerih medicina ne pozna niti delnih
rešitev. Takrat je pogosto vprašljiva tudi učinkovita pomoč zdravilnih
rastlin.
Zdravnik mora
poznati prepričanja in pričakovanja svojih bolnikov glede zdravilnih
rastlin, saj je od tega odvisno, ali bo o tem spregovoril z njimi
ali ne. Bolniki, ki verjamejo v učinke zdravilnih rastlin, jih bodo
tako ali tako sami tudi uporabljali (1). Če zdravnik z njimi tudi
o tem spregovori nekaj besed brez podcenjevanja, bodo ti bolniki
najverjetneje bolj upoštevali tudi druge zdravnikove besede in navodila,
saj bodo pri zdravniku sprejeti kot celovite osebnosti s svojimi
prepričanji. Po drugi strani je ponavadi odveč beseda o zeliščih
pri tistih bolnikih, ki ne verjamejo v njihovo učinkovitost.
Tu se srečamo
z vprašanjem placeba - koliko je učinkovitost zdravilnih rastlin
povezana s prepričanjem bolnika, koliko pa pomagajo učinkovine,
ki so v njih. Učinek prepričanja bolnika na učinkovitost nekega
sredstva je enako pomemben tudi pri zdravilih iz uradne medicine.
Če bolnik sledi našim strokovnim navodilom, in si pri tem pomaga
še z rastlinami ali drugimi nekonvencionalnimi metodami, ga zaradi
tega ne smemo zavračati in smo mu dolžni pojasniti, kakšne so njegove
možnosti ozdravitve. Če ne sledi našim priporočilom in uporablja
samo neuradne oblike pomoči, mu moramo jasno povedati, da medicina
pozna odgovor za njegove težave, ki ne ustreza nujno njegovim željam
in predstavam, in da mu ne morete svetovati, naj uporablja samo
komplementarne metode. Po svojih močeh mu lahko lajšate težave in
mu pomagate varovati se pred morebitnim izkoriščanjem nekaterih
zdravilcev, ki zlorabljajo nekonvencionalne metode pomoči za svoje
osebne interese.
Zdravilne učinkovine v rastlinah
S Paracelsusom
je kemija stopila v lekarne. Veliko znanja o naravnem zdravilstvu
je bilo tako potisnjenega v ozadje - nekaj upravičeno. Spomnimo
se na primer puščanja krvi, ki je v številnih primerih povzročilo
smrt bolnikov, saj so z neposrednim puščanjem krvi tako oslabili
bolnika, da le-ta ni umrl zaradi bolezni, temveč zaradi izgube krvi.
Prisotnost kemije v lekarnah pa kljub temu ni pomenila, da je bilo
znanje o zdravljenju z zdravilnimi rastlinami popolnoma pozabljeno.
Lekarnarji in alkimisti so vedno znova poskušali pridobivati rastlinske
učinkovine umetno, torej v laboratorijih in ne naravnost iz rastlin,
prav zato pa so morali najprej analizirati učinkovine, ki so v rastlinah.
Pri tem se je
pokazalo, da rastline ne vsebujejo le ene učinkovine, temveč da
je v njih praviloma večje število različno delujočih snovi. Merilo
za uvrstitev v določeno skupino je bila prevladujoča snov v rastlini.
Večina teh učinkovin je aromatskih snovi (npr. čreslovine, glikozidi,
eterična olja), nekatere pa so ogljikovi hidrati (npr. sluzi) (3):
ČRESLOVINE
so polifenolne spojine, ki so v rastlinah vezane na beljakovine.
Čreslovine koagulirajo beljakovine celic; koagulirane plasti celic
tako varujejo tkiva pod seboj pred dražljaji, kar uporabljamo v
primeru zdravljenja driske. Seveda smemo uporabljati le nizke koncentracije
čreslovin, saj bi prevelike koagulirale tudi globlje plasti sluznice,
kar bi pa stanje samo poslabšalo. Pod njihovim vplivom koagulirajo
tudi beljakovine bakterij. Na poškodovani koži ali sluznici (npr.
dlesen) čreslovine tako preprečujejo okužbo; niso primerne za večje
površine, saj bi resorbirane polifenolne spojine okvarile jetra.
Čreslovine torej lahko uporabljamo, npr. pri zdravljenju driske
pijemo čaj, pri stomatitisu s čajem spiramo usta in ga grgramo,
pri vnetih hemoroidalnih vozličih pa napravimo obloge. Za zdravljenje
uporabljamo npr. liste žajblja, liste in sadeže brusnic, liste pravega
čaja, borovnice, orehove liste, hrastovo lubje.
FLAVONOIDE
prištevamo med glikozide; so nehlapljive, trdne, ponavadi v vodi
in alkoholu topne spojine, ki jih najdemo v številnih rastlinah.
So antioksidanti; varujejo oksidacijo vitamina C. Preprečujejo krhkost
kapilar in zavirajo propustnost ven, ker zavirajo hialuronidazo
in s polimerizacijo stabilizirajo kolagen. Nekateri flavonoidi (npr.
antociani) prodirajo v bakterije in s tem preprečujejo njihovo rast
in razmnoževanje. Flavonoidi koristijo pri krčnih žilah, zmanjšujejo
možnost krvavitev iz kapilar in izboljšujejo stanje ožilja, npr.
pri sladkornih in hipertenzivnih bolnikih. Za zdravljenje uporabljamo
npr. limonin sok, cvetove gloga, borovnice in črni ribez, pegasti
bandelj, plodove sabala.
SAPONOZIDI
so posebna vrsta glikozidov, ki se v vodi koloidno topijo in se
pri stresanju penijo - od tod tudi njihovo ime. Saponozidi zmanjšujejo
površinsko napetost, tako delujejo kot emulgatorji; s tem zavirajo
razvoj gliv. V zdravilstvu se uporabljata predvsem dve lastnosti
saponinov: draženje sluznice (npr. pri respiratornih boleznih pospešuje
izločanje sluzi, hkrati pa se sluz zaradi manjše površinske napetosti
utekočinja; v prebavilih okrepijo peristaltiko, žleze izločajo več
prebavnih sokov) in zvečanje prepustnosti membran (npr. izboljša
prodiranje snovi v kožo). Za zdravljenje uporabljamo npr. timijan,
liste ognjiča, koreniko sladkega korena in jegliča, brezove liste,
plodove divjega kostanja.
ETERIČNA
OLJA so večinoma zmesi raznih spojin alifatske in ciklične oblike;
so hlapljive, dišeče snovi, ki jih najdemo pri številnih rastlinah
v cvetnih listih, plodovih, semenih ali koreninah; topne so v alkoholu.
Ker gre za hlapljive snovi, jih je treba hraniti v nepropustnih
zaprtih posodah. Različna eterična olja imajo zelo različne učinke:
delujejo antiseptično, ker motijo celično presnovo bakterij in kvarijo
citoplazmatsko membrano (npr. eterična olja sivke, rožmarina, evkaliptusa);
delujejo kot rubefaciensi, ker iz tkiv sproščajo histamin, kinine
in prostaglandine (npr. eterična olja poprove mete - mentol, kafre,
arnike, rožmarina, timijana); delujejo antiflogistično (npr. azulen
in bisabolol v cvetovih kamilice); imajo pomirjevalni in uspavalni
učinek (npr. eterična olja melise, angelike, timijana, baldrijana,
sivke, dobre misli); učinkujejo tudi stimulativno (npr. eterična
olja poprove mete, rožmarina); delujejo proti napenjanju in karminativno
(npr. eterična olja kumine, janeža, koriandra); antitusično delujejo
s pomirjanjem krčev bronhiol (npr. eterično olje timijana, koprca);
kot ekspektoransi delujejo z draženjem sluznice, da migetalke hitreje
utripajo in se izloča več sluzi (npr. eterična olja borovca, jelke,
evkaliptusa); z izboljševanjem prekrvavitve ledvic in draženjem
epitela pospešujejo izločanje seča (npr. eterična olja brina, peteršilja).
RASTLINSKE
SLUZI (mucilaginoza) so ogljikovi hidrati, zato v stiku z vodo
nabreknejo in dajejo koloidne, viskozne raztopine. Zato jih uporabljamo
kot emoliens za zaščito sluznic dihal ob kašlju (npr. liste in korenike
sleza in liste slezenovca), sluznice črevesja ob driski (npr. seme
kutine). Po drugi strani pa nekatere rastline uporabljamo kot odvajalo,
ker učinkujejo kot drsljivci črevesne vsebine (npr. laneno seme).
FITONCIDI
so različne kemične spojine (npr. naftokinoni, saponinski alkaloidi,
eterična olja z žveplom, kisline lišajev), ki že v majhnih količinah
zavirajo razvoj ali celo ubijajo viruse, bakterije, glive ali enoceličarje.
Mnogi vsebujejo hlapno frakcijo, ki učinkujejo že s svojimi hlapi
brez neposrednega stika med mikroorganizmom in fitoncidom. Nekatere
rastline s takšnimi snovmi lahko uporabljamo kot pomožno sredstvo
ob infekcijah ali za preprečevanje infekcij. Najbolj znane rastline,
ki vsebujejo fitoncide, so: česen, hren, breza, črni ribez, pomarančevec,
timijan, zelje.
VITAMINI
so zelo različne kemične spojine, ki so življenjskega pomena
za živa bitja. Potrebni so za normalen metabolizem celic, sodelujejo
pri številnih kemičnih procesih v telesu. Različni vitamini so sestavni
del različnih rastlin, ki jih ljudje uporabljamo za prehrano, so
pa tudi v številnih zdravilnih zeliščih.
Nabiranje zdravilnih rastlin
Pred nabiranjem
moramo rastline, ki jih bomo trgali, najprej dobro poznati, sicer
je bolje, da jih kupimo v lekarni ali dobimo pri nekom, ki jih dobro
pozna. Vedeti moramo, kdaj nabiramo posamezne rastline in kateri
deli so uporabni. Nabiramo lahko samo rastline, ki niso zaščitene.
Rastlin ne smemo nabirati na zaščitenih območjih. V gozdu in na
travniku moramo upoštevati, da je tako rekoč vsako zemljišče last
nekoga in njegova last so tudi rastline, ki tam rastejo. Zdravilnih
rastlin ne smemo nabirati v velikih količinah, ker jih ni dobro
dolgo skladiščiti.
Ko rastline
pripravljamo za uporabo, moramo upoštevati, da je treba za vsako
rastlino točno vedeti, kako jo pravilno sušimo. Hranimo jih v obarvanih
posodah, v hladnem in temnem prostoru.
Pri zdravljenju
uporabljamo različne rastlinske dele pri različnih rastlinah: lubje,
poganjke, liste, cvetove, cvetne brazde, plodove, popke, sveže plodove,
olupljene plodove, plodove s semeni, plodove brez semen, lupine,
semena, zel, sok, lišaje, storže, olje.
Pripravki iz zdravilnih rastlin
Zdravilne rastline
za uporabo pripravimo na različne načine, kar je bistvenega pomena,
saj z napačno pripravo uničimo učinkovine, ali pa zdravilno rastlino
napravimo celo strupeno. Najpogosteje uporabljamo napitke, najbolj
priljubljeni so:
- preliv (npr.
korenine baldrijana) pripravimo tako, da zelišče prelijemo s hladno
vodo in pustimo stati dve uri (včasih kar celo noč), nato ga precedimo;
- poparek
(npr. cvet kamilice ali bezgovo cvetje) pripravimo tako, da zelišče
prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati deset minut; tako pripravimo
čaj iz nežnih zelišč in cvetov;
- zavretek
(npr. liste poprove mete) pripravimo tako, da damo zelišče v hladno
vodo, zavremo, odstavimo, pokrijemo in pustimo stati, dokler se
ne ohladi; tako pripravimo čaj iz rastlinskih stebel in listov;
- prevretek
(npr. plodove šipka, borovnice) pripravimo tako, da damo zelišče
v hladno vodo, zavremo, pustimo vreti nekaj minut, nato ohladimo
in popijemo; tako pripravimo čaj iz korenin in plodov.
- Zdravilne
rastline uporabljamo tudi za tinkture, raztopine, kopeli, obloge,
mazila, in še kaj:
- sirup (npr.
smrekove vršičke) pripravimo iz zelišč in sladkorja, vsebino postavimo
na sonce, pokrijemo s folijo in pustimo, dokler se sladkor na
raztopi; namesto sladkorja lahko uporabimo tudi med;
- obloge (npr.
orehove liste) pripravimo iz sesekljanih svežih ali poparjenih
zelišč, ki jih zavijemo v gazo, po potrebi segrejemo in položimo
na prizadeto mesto.
Uporaba zdravilnih rastlin
Če želimo doseči
zdravilni učinek čaja, moramo poznati pravilni način uporabe, ki
pa je lahko za isto zdravilno rastlino pri različnih boleznih ali
težavah popolnoma različen. Hkrati moramo vedeti, da imajo tudi
čaji lahko stranske učinke in da so nekateri čaji lahko pri določenih
boleznih ali pa v večjih količinah tudi škodljivi. Pogosto uporabljamo
čajne mešanice, kot pa čaje z eno samo učinkovino, saj je že v posamezni
rastlini ponavadi več različnih učinkovin. Z ustrezno izbrano mešanico
rastlin zmanjšamo ali celo izničimo morebitne stranske učinke posameznih
učinkovin ali pa poudarimo delovanje ene izmed njih. Za začetnike
je priporočljivo, da si kupijo že pripravljene čaje in njihove mešanice.
Tako si zagotovijo, da so zelišča pravilno nabrana in posušena,
hkrati pa tudi v ustreznih medsebojnih razmerjih. Poleg tega je
za čim boljši učinek potrebno vedeti, kdaj in kako pogosto se takšna
čajna mešanica uporablja, kako se pripravi, v kolikšni količini
in koliko časa se uporablja.
Kdor ima več
izkušenj, lahko začne tudi sam pripravljati želene mešanice. Pri
tem velja načelo treh delov. Vsak čaj ima glavno učinkovino, ki
ji pravimo tudi osnovna učinkovina. Z latinskim izrazom jo imenujemo
remedium cardinale. Tej se pridruži remedium adjuvans, kar pomeni
pomožna ali dodatna učinkovina, ki je lahko ena ali pa jih je lahko
tudi več. Njihova naloga je, da dopolnjujejo ali zaokrožajo učinek
osnovne učinkovine. Umetnost tistega, ki zdravi, je v tem, da s
ciljno uporabo pomožnih učinkovin okrepi osnovni učinek glavne učinkovine.
Čim natančnejša sta diagnoza bolezni in ugotovitev, kateri organi
so prizadeti, tem učinkovitejše so tudi čajne mešanice. Tema dvema
učinkovinama lahko dodajamo še druge, s katerimi izboljšamo videz,
vonj ali okus čaja; to je remedium corrigens.
Nekaj
zdravilnih rastlin, ki jih uporabljamo v medicini
Borovnice
(Vaccinium myrtillus) vsebujejo čreslovine, vitamine; pripravljamo
jih kot prevretek iz posušenih plodov; čaj uporabljamo pri driskah
in gastritičnih težavah (3).
Kamilica
(Chamomilla recutita) vsebuje eterično olje bisabolol, flavonoide;
pripravljamo poparek iz posušenih cvetov; uporabljamo ga sveže pripravljenega
za pomirjanje krčev v trebuhu, ob gastritičnih težavah, ob dismenoreji,
ohlajenega uporabljamo za obloge pri vnetju kože (3, 4).
Poprova meta
(Mentha piperita) vsebuje eterično olje z mentolom, čreslovine;
pripravljamo ga kot poparek; uporabljamo ga pri zadahu iz ust, pri
bolečinah v želodcu in za pomirjanje. Pri nespečnosti ga lahko uporabljamo
skupaj z meliso in lipovimi cvetovi ali listi rožmarina (3).
Česen
(Allium sativum) vsebuje fitoncid alicin, vitamine; uživamo lahko
surove čebulice ali pa učinkovine v posebej izdelanih izvlečkih;
uporabljamo ga za preprečevanje in zdravljenje virusnih in bakterijskih
okužb, znižuje tudi holesterol v krvi, deluje proti visokemu krvnemu
tlaku (3, 5, 6, 7).
Janež
(Pimpinella anisum) vsebuje eterično olje; pripravljamo ga kot prevretek
iz posušenih plodov (če so plodovi zmleti, ga pripravljamo kot poparek);
pogosto ga uporabljamo v mešanici s kamilico in kumino pri napenjanju
ter pri krčih v trebuhu (3).
Šentjanževka
(Hypericum perforatum) vsebuje eterično olje, flavonoide; prevretek
iz zeli in cvetja pripravljamo kot prevretek proti nespečnosti in
depresivnemu razpoloženju, eterično olje iz cvetja in listov pa
uporabljamo zunanje kot protivnetno sredstvo in za boljše celjenje
ran (8, 9, 10).
Njivska preslica
(Equisetum arvense) vsebuje flavonoide, saponozide; pripravljamo
ga kot zavretek iz zeli; deluje blago diuretično in pomirja bolečine
pri urolitiazi (3).
Baldrijan
(Valeriana officinalis) vsebuje eterično olje, alkaloide; pripravljamo
ga kot preliv korenin ali tinkturo; učinkuje kot pomirjevalo in
uspavalo (11).
Gornik
(Arctostaphylos uva-ursi) vsebuje čreslovine, flavonoide, eterično
olje; pripravljamo ga kot preliv iz listov; uporabljamo ga pri blagih
vnetjih sečnice in sečnega mehurja (3).
Sena
(Cassia augustifolia) vsebuje antrakinonske glikozide; pripravljamo
ga kot preliv iz listov in plodov; deluje kot odvajalo, katerega
delovanje se razvije z draženjem sluznice debelega črevesa; pogostejša
uporaba ni priporočljiva, boljša je uporaba lanenega semena (3,
13).
Rudbekija
(Echinacea augustifolia) vsebuje glikozide, eterično olje; pripravljamo
tinkturo iz korenin; učinkuje imunostimulativno (13).
Ingver
(Zingiber officinalis) vsebuje eterično olje, ki učinkuje proti
slabosti, tudi proti slabosti pri vožnji; pripravljamo tinkturo
iz korenik (14).
Žajbelj
- travniška kadulja (Salvia pratensis) vsebuje eterično olje, čreslovine,
flavonoide; pripravljamo poparek iz listov; uporabljamo ga pri vnetjih
v ustni votlini in v žrelu, pri zadahu iz ust (3).
Pegasti badelj
- mlečni osat (Silybum marianum) vsebuje flavonoide, eterična olja;
pripravljamo poparek iz plodov; uporabljamo ga kot hepatoprotektiv
(15).
Ginko (Ginkgo
biloba) vsebuje flavonoide; pripravljamo izvleček iz listov; izboljša
prekrvavitev in spomin (16).
Žen-šen
(Panax ginseng) vsebuje glikozide, eterično olje, saponozide; izvleček
iz korenin deluje kot imunostimulant (17).
Slez
(Althaea officinalis) vsebuje sluzi; pripravljamo preliv iz korenin;
uporabljamo ga za umirjanje kašlja in za lažje izkašljevanje (3).
Nekaj težav, pri katerih koristno uporabljamo zdravilne rastline
Driska:
Za zdravljenje akutnega enterokolitisa je najpomembnejše zadostno
nadomeščanje tekočine v zelo pogostih, a majhnih odmerkih. Za to
uporabljamo rehidracijske tekočine in/ali pa čaj iz suhih borovnic.
Zaprtje:
Pri kroničnem zaprtju je pomembna hrana z zadosti vlaknin, tekočine
in telesno gibanje. Če nismo uspešni s higiensko dietnim režimom
življenja, lahko bolniku občasno predpišemo odvajalo - grenko sol,
laneno seme ali preparate z laktulozo, včasih pa tudi sena čaj.
Napenjanje:
Proti napenjanju lahko pomaga ustrezna hrana z malo stročnicami,
pa tudi kapusnicami in telesno gibanje. Pomagati poskusimo lahko
s simetikonom ali čajem iz janeža, kumine in kamilic.
Slabost:
Slabost (nauseo) lahko umirimo z nekaterimi farmacevtskimi snovmi
(npr. tietilperazin), lahko pa tudi s tinkturo iz ingverja.
Okvara jeter:
Pri virusnem hepatitisu ali ob zdravljenju s hepatotoksičnimi zdravili
lahko varujemo jetra s čajem iz pegastega badlja.
Prehlad:
Zdravimo ga simptomatsko, ker proti virusom, ki ga povzročajo, v
medicini nimamo učinkovitih zdravil. Protivirusno ali imunostimulativno
pa delujejo česen, tinktura iz žen-šena in rudbekije.
Kašelj:
Suh kašelj blažimo s toplimi čaji in pripravki npr. iz timijana
ali sleza, produktivnega pa npr. s smrekovim sirupom, toplimi čaji
iz sleza, slezenovca in jegliča.
Nespečnost:
Uspavala (hipnotiki) pomagajo pri nespečnosti, vendar vedno obstaja
nevarnost, da se razvije odvisnost. Te nevarnosti praktično ni,
če uporabljamo pripravke iz zdravilnih rastlin, npr. šentjanževke,
melise, lipe, poprove mete, baldrijana, rožmarina.
Anksioznost:
Anksiolitiki so bolj ali manj učinkoviti, vendar vedno obstaja nevarnost
zasvojenosti. Te nevarnosti ni pri pripravkih, npr. iz baldrijana,
timijana, poprove mete, sivke.
Sklep
Zdravilne rastline
so eno prvih sredstev, po katerem med samozdravljenjem posežejo
naši bolniki. Tudi socialni podporni sistem je v naši družbi pod
vplivom ljudskega izročila in vplivom sodobnih gibanj naklonjen
ti. naravnim metodam zdravljenja. Šele, ko zdravstvene težave presežejo
prag znosnosti, se oseba odloči za pomoč zdravstvene službe. Zdravnik
družinske - splošne medicine, ki se prvi srečuje z bolnikom, je
dolžan bolniku, ki se za to zanima, pojasniti vlogo zdravilnih rastlin
kot pomožnega zdravilnega sredstva. Bolniku, ki se odreka načinu
zdravljenja, ki mu ga priporoča, je dolžan pojasniti, kakšne so
njegove možnosti zdravljenja in ozdravitve ob uporabi različnih
sredstev in metod zdravljenja. Prav v teh primerih, ko se bolnikove
želje in potrebe ne skladajo z bolnikovimi pogledi, je odnos med
zdravnikom in bolnikom v največji preizkušnji.
Literatura
1. Gaylord S.
Complementary therapies in family medicine. In: Sloane PD, Slatt
LM, Curtis P, Ebell MH eds. Essentials of family medicine. 3rd ed.
Baltimore:Williams & Wilkins, 1998:191-200.
2. Pintar I.
Kratka zgodovina medicine. Ljubljana: Medicinska fakulteta; 1950.
3. Bohinc P.
Farmakognozija II. Ljubljana: Slovensko farmacevtsko društvo, 1983.
4. Mowrey DB.
The scientific validation of herbal medicine. New Canaan, CT: Keats
Publishing, 1986.
5. Adetumbi
MA, Lau BH. Allium sativum (garlic) - a natural antibiotic. Med
Hypotheses 1983;12:227-37.
6. Silagy CA,
Neil HA. A meta-analysis of the effect of garlic on blood pressure.
J Hypertension 1994;12:463-8.
7. Warshafsky
S, Kamer RS, Sivak SL. Effect of garlic on total serum cholesterol.
A meta-analysis. Ann Intern Med 1993;119:599-605.
8. Linde K,
Ramirez G, Murlow CD, et al. St John's wort for depression - An
overview and meta-analysis of randomized clinical trials. BMJ 1996;313:253-8.
9. Schulz H,
Jobert M. Effects of Hypericum extract on the sleep EEG of older
volunteers. J Geriatr Psychiatr Neurol 1994;7(suppl 1):S39-43.
10. Diwwu Z.
Novel therapeutic and diagnostic applications of hypocrellins and
hypericins. Photochem Photobiol 1995;61:529-39.
11. Lindahl
O, Lindwall L. Double blind study of a valerian preparation. Pharmacol
Biochem Behav 1989;32:1065-6.
12. Passmore
AP, Wilson-Davies K, Stoker C, Scott ME. Chronic constipation in
long-stay elderly patients: a comparison of lactulose and a senna-fibre
combination. BM J 1993;307:769-71.
13. Melchart
D, Linde K, Worku F, Bauer R, Wagner H. Immunomodulation with echinacea:
a systematic review of controlled clinical trials. Phytomedicine
1994;1:245-54.
14. Mowrey DB,
Clayson DE. Motion sickness, ginger, and psychophysics. Lancet 1982;1(8273):655-7.
15. Ferenci
R, Dragorisics B. Randomized controlled trial of silymarin treatment
in patients with cirrhosis of the liver. J Hepatol 1989;9:105-13.
16. Rai G, Shovlin
C, Wesnes K. A double-blind, placebo controlled study of Ginkgo
biloba extract (tanakan) in elderly out-patients with mild to moderate
memory impairment. Curr Med Res Opin 1991;12:350-5.
17. Scaglione
F, Ferrara F, Dugnani S. Immunomodulatory effects of Panax ginseng.
Drugs Exp Clin Res 1990;16:537-42.
