Kar je danes še
dobro, bo jutri lahko že slabo.
Kako narediti dobro še bolje, je bistveno
vprašanje medicine in sistemov zdravstvenega varstva prihodnjega
obdobja. Javnost in zdravstvena politika zahtevajo vedno večjo odgovornost
zdravstvenih ustanov, preverjanje dela izvajalcev, presojo zdravstvenih
ustanov, posameznih postopkov in posameznikov, ocenjevanje učinkovitosti,
ustreznosti in kakovosti nudene zdravstvene oskrbe.
Marsikdo si zastavlja vprašanje, kdo
je odgovoren za kakovost in kaj lahko pri tem stori posamezni izvajalec,
zdravstvena ustanova, uporabnik - bolnik ali država.
Drug od drugega pričakujemo, da bomo
naredili prvi korak. Bistven zasuk v neskončnem pričakovanju, kdaj
bo prišel nekakšen "deus ex machina", je v spremembi gledanja.
Misel, kaj lahko storim, da bo uporabniku mojih storitev v postopku
olajšalo njegovo delo, nas mora spremljati pri vsakem našem ravnanju.
Naši uporabniki so drugi zdravniki, medicinske sestre, laboranti,
fizioterapevti, vodilni, zavarovalnica in predvsem naši bolniki.
Žal to ne zahteva samo reforme sistema zdravstvenega varstva, temveč
predvsem preoblikovanje naše miselnosti in organizacijsko preoblikovanje
marsikaterega postopka zdravljenja.
Izboljševanje kakovosti nas uči, da
je s sistematičnim pristopom možno izboljšati izide našega dela.
Podlaga temu je vpletanje zamisli o kakovosti v vsakdanje delo.
Sistem kakovosti ustvarja ustrezno okolje za nacepitev filozofije
kakovosti v vsakdanje delo in nudi ustrezno ozračje za razvoj kakovosti.
V tem delu se boste seznanili s filozofijo
kakovosti, z zgodovino kakovosti, z razvojem idej o kakovosti, s
tem, kdo sooblikuje kakovost zdravstvene oskrbe, na katerih ravneh
v sistemu zdravstvenega varstva se vršijo določene dejavnosti in
kakšne poglede na kakovost imajo posamezni udeleženci v postopku
zdravljenja. Opisane so oblike, ki nas vodijo pri iskanju boljše
kakovosti dela.
