Simptomi
in znaki astme
Simptomi
astme so praviloma intermitentni. Praviloma so najbolj izraženi
v zgodnjih jutranjih urah ali ob telesnem naporu:
- kašelj,
- piskanje,
- dušenje,
- izmeček,
- tiščanje v prsnem košu.
Najpogostejši
sprožilci simptomov astme so VIRUSNE okužbe dihal, alergeni (hišna
pršica, alergeni toplokrvnih živali, plesni, pelodi, alergeni
v delovnem okolju), cigaretni dim, smog, gastroezofagealni refluks,
zdravila (aspirin, blokatorji beta), telesna obremenitev.
Bodimo
pozorni na pojav dispneje pri starejših bolnikih, če se pojavi
nekaj dni ali tednov po predpisu blokatorja beta adrenergičnega
receptorja. Ugotavljamo namreč, da je to pogost razlog, ki manifestira
poprej prikrito astmo!
Diferencialna diagnoza astme
Astmi podobno simptomatiko imajo lahko bolezni zgornjih dihal,
pljuč ali srca, prebavil in drugih organov. Razlikovanje je težje,
če gre za sočasno prisotnost astme in še druge bolezni, ki ima
podobno simptomatiko:
Bolniki
z miokardiopatijami imajo nočna dušenja zaradi zastoja v pljučih.
Dušenje se značilno pojavi kmalu po tem, ko se bolnik uleže (pogosto
ti bolniki uporabljajo visoko vzglavje), bolnike z astmo pa dušenje
prebudi proti jutru. Kardiopati postanejo dispnoični že med telesnim
naporom, bolniki z astmo pa po končanem naporu kot. Če dvomimo
v diagnozo, ne bo narobe bolniku dati inhalacij b-agonista. Zdravilo
koristi tudi bolniku s pljučnim edemom, saj zaradi vazodilatatornega
učinka zmanjša afterload.
Pljučni
trombembolizmi se lahko kažejo s prehodnim piskanjem, vendar je
stopnja dispnoje in tahipnoje nesorazmerna kliničnim ali patofiziološkim
ugotovkom. Včasih ima bolnik hemoptize ali plevritično bolečino.
Zožitev
zgornjih dihalnih poti se kaže pretežno z inspiratornim monofoničnim
piskanjem stridorjem. Unilateralno piskanje nad prsnim košem
lahko pomeni lokalno oviro, npr. tujek ali endobronhialni malignom.
Pri
psihogeni dispneji bolnik navadno toži, da ne more dovolj globoko
vdahniti. Občutek je izrazitejši med mirovanjem in lahko med telesno
aktivnostjo izgine.
Hiperventilacijski
sindrom je izredno dramatičen. Bolnik je ponavadi izredno vznemirjen.
Zaradi respiracijske alkaloze navaja mravljinčenje okrog ust in
v prstih, lahko ima karpopedalne spazme. Ponavadi kolabira. Z
oksimetrom izmerimo skoraj popolno zasičenost hemoglobina s kisikom.
Diagnostičen je rezultat plinske analize arterijske krvi, ki pokaže
respiracijsko alkalozo z zelo znižanim pCO2.
Napredovalo
obliko astme je včasih težavno ločiti od KOPB. Pri tem je najboljši
4-12 tedenski poskus z inhalacijskim ali 2 tedenski poskus sistemskim
glukokortikoidom (metilprednizolon, 32 mg/dan), pri katerem se
astma dobro odzove s pomembnim zmanjšanjem zožitve dihalnih poti
v nasprotju z bolniki s KOPB, pri katerih ne pride do pomembnega
izboljšanja.
Dobro
merilo za razlikovanje astme od KOPB je tudi difuzijska kapaciteta
pljuč za ogljikov monoksid. Pri astmi je vrednost normalna, pri
KOPB pa zmanjšana. Pomembno se je zavedati, da ima veliko bolnikov
s KOPB tudi astmo.
Potrditev diagnoze
Za postavitev diagnoze nista dovolj le anamneza in telesni pregled.
Bolnik z astmo je ponavadi mlad, nekadilec, morda je imel težave
z dihali že v ranem otroštvu. Izmeriti pa moramo tudi pljučno
funkcijo, kajti le tako lahko ugotovimo spremenljivo obstrukcijo,
ki je značilnost astme.
1.
Najlažje diagnozo astme postavimo v urgentni ambulanti. Če bolnik
pride v ambulanto takrat, ko ga duši, mu najprej z vitalografom
izmerimo pljučno funkcijo. Nato bolnik vdihne 4 odmerke kratkodelujočega
bronhodilatatorja. Meritev pljučne funkcije ponovimo čez 20 minut.
Povečanje volumna izdihanega v prvi sekundi (FEV1) za vsaj 20
% (vendar več kot 200 ml) je zanesljiv diagnostični kriterij za
astmo. Temu rečemo bronhodilatatorni test. NAREDITE SAMI.
2.
Če bolnik navaja jutranja prebujanja zaradi dušenja ali kašlja,
dušenje po telesni aktivnosti, dušenje ob izpostavljenosti dražljivcem
ali prahu, vendar ima ob pregledu normalno pljučno funkcijo, mu
izmerimo največji pretok izdihanega zraka (PEF). Bolnik naj nato
nekaj dni večkrat dnevno meri PEF doma. Variabilnost PEF večja
kot 20 % je precej zanesljiv diagnostični kriterij za astmo. NAREDITE
SAMI.
3.
Če bolniku s prepričljivo anamnezo in dobro pljučno funkcijo ne
izmerimo pomembne variabilnosti, ga napotimo na ugotavljanje bronhialne
preodzivnosti. Metaholinski test ima dobro negativno napovedno
vrednost, njegova pozitivna napovedna vrednost pa je manjša. NAREDI
SPECIALIST PULMOLOG.
4.
5. Glukokortikoidni test: Na bronhodilatator slabo odzivna obstrukcija
še ne pomeni, da bolnik nima astme. Včasih se obstrukcija razreši
šele po nekajtedenski uporabi inhalacijskega ali sistemskega glukokortikoida.
NAREDI SPECIALIST PULMOLOG.
