Za presojo
nekega dogodka pa tudi pojava je potrebna distanca, pogled z drugega
nivoja in drugega časa, ki omilijo čustva in osebne prizadetosti,
da ostanejo na rešetu le dejstva; ni nujno, da so suhoparna, saj
imajo ob sebi pestre in zanimive sopojave.
Nesporno
je, da pri Medicinski fakulteti v Ljubljani že kar nekaj let uspešno
deluje Katedra za družinsko medicino. To dejstvo skriva v svojih
nedrih vrsto zanimivih in pomembnih dogodkov. Naš namen je, da
osvetlimo nekatere dogodke iz časov pred desetletji, povezanimi
z nastankom Katedre za družinsko medicino.
Dr.
med. univ. To je bila uradna oblika zdravniškega poklica v devetnajstem
in prvi polovici dvajsetega stoletja. Vsi šolani zdravniki so
ga imeli, pa naj so delali na podeželju ali v mestu, v zasebni
ordinaciji ali v državni ali skladniški bolnišnici. Nihče ni pomislil
na kakšen, njegovemu dejanskemu delu in ožji stroki bližji naziv.
Pa je prišlo do podiplomskega usposabljanja o ožjih medicinskih
strokah, ki jih je bilo moč poimenovati z ustreznim nazivom. V
začetku jih je bilo malo, kasneje več in nekje spodaj in zadaj
so ostajali zdravniki brez dodatnih nazivov. Delo v bolnišnicah
se je specializiralo, podobno v tistih zunanjih ordinacijah, v
katerih so delali isti bolnišnični zdravniki. Tako se je postopoma
povsem pasivno izločal zdravnik, ki je ostal pri svojem poklicu
med. univ. Večinoma je delal zunaj bolnišnice in skrbel za bolne
ljudi tam, kjer so živeli. K njemu so prihajali bolniki, prihajal
je k njim na dom. Kolikor bolj je zdravnik ostajal v bolnišnici
in v specialistični ambulanti, toliko bolj je ona druga skupina
ostala na terenu, blizu svojim bolnikom. Prevod naziva, pridobljenega
z diplomo na univerzi nam je dala splošnega zdravnika, šele v
začetku sedemdesetih let dosledno zdravnika splošne medicine.
To je bil torej prvenstveno "nespecialist", zdravnik,
ki je gledal in videl bolnika kot celoto, marsikdaj tudi v njegovem
bivalnem in delovnem okolju.
Andrija
Štampar je med prvo in drugo svetovno vojno prinesel v takratno
splošno medicino nov pogled, preventivni pristop, ki ne gleda
več posameznika, ampak skupino ljudi, tesno povezanih z njihovimi
navadami in življenjskim okoljem. Štamparjevi učenci v Sloveniji
so razumeli nov veter in že leta 1926 ustanovili prvi zdravstveni
dom v majhnem kraju Lukovica. V naslednjih tridesetih letih že
delujejo ZD v vseh večjih slovenskih mestih in krajih. Nosilno
vlogo v ZD ima še vedno tisti stari dr. med. univ.
Štamparjeve
idejo gredo v svet in očarajo številne zdravstvene politike v
razviti Evropi in širše. Hrvaški je treba priznati na tem področju
primat od samega začetka vse do sredine osemdesetih let pravkar
pretečenega stoletja.
Prišlo
pa je do osveščenosti zdravnikov splošne medicine: svoje poslanstvo
so jemali kot poklic, ki je različen od drugih in ima svoje značilnosti.
To pa postavlja meje med njimi in drugimi specialnostmi, ki vidijo
v človeku neko dogajanje ali organ, pri tem pa spregledajo celoto.
Ni daleč do ideje, da je pravzaprav splošna medicina stroka sui
generis kot druge medicinske stroke. Vedno bolj glasni so tisti,
ki dopovedujejo drugim, da medicinske fakultete ne izobražujejo
zdravnikov splošne medicine, ampak zdravnike, ki se šele v času
podiplomskega usposabljanja usmerijo v svojo specialnost, torej
tudi v splošno medicino. To pa pomeni, da se začne borba za enakopravnost
poklicev in ne več za strokovno podrejenost in manjvrednost zdravnikov
splošne medicine. Že v začetku je jasno, da enakost pomeni predvsem
podiplomsko usposabljanje in izpopolnjevanje kot v drugih strokah.
V 11. členu Pravilnika o specializaciji zdravstvenih uslužbencev
v SFRJ iz leta 1960 je kot trideseta po vrsti napisana specializacija
iz splošne medicine. Prve specializacije v prejšnji Jugoslaviji
se začno v Zagrebu, takoj zatem v Beogradu; so bolj administrativne,
tudi kolegialne in brez prave vsebine. Priznava se predvsem prejšnja
izpopolnjevanja na bolnišničnih oddelkih, manj pa dotedanje delo
v splošni medicini. V Sloveniji je izdana prva odločba o specializaciji
zdravniku iz Majšperka, ki pa niti specializacije niti izpita
ne opravi v Sloveniji. Šele leta 1968 kot prvi opravi specialistični
izpit dr. Janez Schrott iz Ljubljane. Dobi kar obe odločbi, za
specializacijo in izpit sočasno. V izpitni komisiji sedijo specialisti
interne medicine.
Led
je torej prebit. Leta 1968 dobi specializacija splošne medicine
ustrezno mesto tudi v slovenskem pravilniku o specializacijah.
Zanimanje med zdravniki je veliko, izdanih odločb o specializaciji
je vedno več in leta 1971 je konec posameznih specialističnih
izpitov. Administrativno je torej problem rešen, a odprto ostane
vprašanje veljave specialista splošne medicine. Spodnesti je treba
zakoreninjeno mnenje o njegovi manjvrednosti oziroma večvrednosti
specialistov ožjih medicinskih strok. To čutijo predvsem na Hrvaškem,
kjer so po letu 1963 opravili specialistični izpit že številni
zdravniki splošne medicine. Tam že pred letom 1966 kot prvi v
državi ustanovijo sekcijo splošne medicine, svojo stanovsko organizacijo,
za njimi na njihovo pobudo tudi v drugih republikah. Stečejo priprave
za ustanovitev Združenja zdravnikov splošne medicine Jugoslavije;
ustanovna skupščina je 16. oktobra leta 1966 v Zagrebu tudi
z delegati iz Slovenije. Sledimo pismenim stikom med pobudnikom
za ustanovitev jugoslovanskega Združenja dr. Bartolovićem iz Zagreba
in dr. Bienenfeldom iz Metlike, ki je tedaj vzdrževal stike med
Zagrebom in iniciativno skupino za ustanovitev slovenske sekcije
splošne medicine in doženemo način imenovanja delegatov za ustanovno
skupščino Združenja. Še vedno pa ostane odprto vprašanje ustanovitve
slovenske sekcije za splošno medicino. Po mnenju nekaterih naših
zdravnikov splošne medicine naj bi bila ustanovna konferenca Sekcije
splošne medicine Slovenije v času enega od tečajev javnega zdravstva,
najbrž maja ali junija tega leta v Ljubljani. Potrditve tega,
za zgodovino naše Sekcije izjemnega dogodka in točnega datuma
ustanovitve pa ni, ker ustanovnega zapisnika niti drugega zapisa
o tem nismo našli. Šele natančna razčlenitev rokopisnega zvezka
z zapisi prvih dveh sej nas pripelje blizu ali celo do prave rešitve:
najverjetneje ustanovne konference sploh ni bilo. Šele na drugem
sestanku iniciativnega odbora, na prvem namreč niso še imeli predsedniškega
kandidata, so izbrali predsednika, podpredsednika, tajnika in
blagajnika. Torej bi lahko šlo za ustanovitev sekcije v ožjem
krogu tedaj znanih zdravnikov splošne medicine v Sloveniji. To
se je zgodilo 11. oktobra 1966 ob 16. uri v prostorih ZD Ljubljana-Bežigrad
na Kržičevi 9, kjer je delal eden od pobudnikov za ustanovitev
dr. Jože Marolt. Za prvega predsednika je bil izbran blejski zdravnik
dr. Borut Rus. V omenjenem zvezku ni nikakršne omembe ustanovne
konference. Ustanovitev sekcije zdravnikov splošne medicine štejemo
za pomemben dogodek na poti pri uveljavljanju poklica zdravnika
in specialista splošne medicine v Sloveniji. Šele ustanovitev
stanovske organizacije odpre možnosti za sodelovanje v telesih
Slovenskega zdravniškega društva, predvsem v strokovni komisiji.
Sekcija pa odigra tudi pomembno vlogo kot strokovni vrh splošne
medicine, saj nismo imeli takšnega telesa, čutili pa smo potrebo
po njegovi ustanovitvi. Podiplomski tečaj in specializacijo je
za zdravnike urejal Zavod za zdravstveno varstvo, specialistični
izpit je potekal v bolnišnici pred komisijo specialistov brez
člana iz naše stroke, vsa strokovna izpopolnjevanja so za nas
pasivne poslušalce organizirale druge katedre.
Jeseni
leta 1974 stečejo dogovori o ustanovitvi katedre in inštituta
za splošno medicino v Sloveniji. Prva naj bi delovala v okviru
MF, drugi pa v enem od ZD, najverjetneje v Kranju. Po dogovoru
z dekanom MF prof. Č. Ravnikom pripravimo program dela in organiziranosti
obeh institucij in ju pripeljemo do obravnave na dekanskem kolegiju.
Kolegij ju sprejme in odprta je pot na pedagoško znanstveni svet
MF. Obravnava konec februarja 1975 je burna, a razpravljavci se
nagibajo k potrditvi obeh predlogov. Nakar stvar ťvzame v svoje
rokeŤ tedaj pomembni profesor internistike in napade z večkrat
citiranim ťanahronizmomŤ: ťKako vendar more biti specialno nekaj,
kar ima že v nazivu splošno. Saj vendar vsi učimo splošno medicino,
ki ni nikakršna stroka sui generis, ampak vsakega po malo, zato
ne potrebuje ne inštituta in še manj katedre.Ť Podpora se osuje
in za nekaj glasov bitko skupaj z dekanom izgubimo. Sprejet pa
je sklep o ustanovitvi komisije (kasneje kolegija) za splošno
medicino, v katero šele po večletnem zavlačevanju MF imenuje štiri
specialiste splošne medicine in vrsto univerzitetnih učiteljev.
Kolegij se ubada predvsem s predvpisno in delovno prakso medicincev,
nekaj tudi s pripravništvom zdravnikov, republiški strokovni vrh
splošne medicine pa vse do ustanovitve Katedre za družinsko medicino
deset let kasneje opravlja Sekcija.
Podiplomsko
izpopolnjevanje zdravnikov splošne medicine je bilo tedaj organizirano
predvsem v obliki seminarjev: od leta 1959 naprej Tavčarjevi dnevi,
od 1965. naprej tudi kirurški dnevi, šele več let zatem tudi drugi.
Vlogo pasivnih poslušalcev prvič prekinemo pri devetih kirurških
dnevih pomladi leta 1974 z odmevnim prispevkom o ambulantni obravnavi
poškodovancev. Maja istega leta se na sestanku v Šmarju pri Jelšah
dogovorimo o organiziranju ťsvojihŤ strokovnih seminarjev in prvega
izpeljemo že prvo jesen v Škofji Loki. Vsebino, referente in kraj
izberemo sami in postopoma pokrijemo z njimi večji del Slovenije,
da bi s tem privabili čimveč kolegic in kolegov. Naslednji seminar
maja 2004 bo že 30. po vrsti. Večina prispevkov je objavljenih
v suplementih in zbornikih.
Številnih
problemov v splošni medicini se ne more obravnavati na pasivni
seminarski način in iz Dubrovnika prinesejo naši kolegi kot prvi
v Slovenijo leta 1983 novo obliko izpopolnjevanja učno delavnico
oziroma Work-shop. Z novim pristopom se lotimo obravnave dotlej
odlaganih a pomembnih vprašanj: obravnava bolnika, zdravstvena
dokumentacija, umirajoči bolnik, kakovost v splošni medicini in
številna druga. Zadnje učne delavnice v tem letu so že dvajsete
po vrsti.
Sekcija
izda in založi leta 1988 priročnik Pravočasno in pravilno nujna
stanja v splošni medicini in leta 1992 prvi slovenski učbenik
Splošne medicina načela in tehnike. Specialisti splošne medicine
postopoma začnemo sodelovati v komisiji za specialistični izpit
in prestavimo ga iz bolnišnice v zdravstveni dom, dobimo mesto
stalnega člana v Zdravstvenem svetu in ťsvojŤ razširjeni kolegij
za splošno medicino. Manjka pravzaprav še pika na i: nimamo katedre
za splošno oz. družinsko medicino. Tu so nas prehiteli Hrvatje,
ki so jo ustanovili že daljnega leta 1979, v številnih državah
zahodne in vzhodne Evrope pa že prej. Z ustanovitvijo Katedre
za družinsko medicino 27. novembra 1995. leta obrnemo zgodovinsko
najpomembnejšo stran v kroniki splošne in družinske medicine v
Sloveniji. Sekcija splošne medicine, sedaj Združenje zdravnikov
družinske medicine končno prevzame mesto in naloge kot druga stanovska
zdravniška združenja, zadrži pa pomembno vlogo soorganizatorja
strokovnih srečanj vseh vrst in pomoč pri založniški dejavnosti.
Tedaj kar drži, da se ni poskušalo ustvariti nekakšne delitve
dela med obema, med Katedro in Združenjem, ampak tesno sodelovanje
in medsebojna pomoč.
Naš
pogled se torej sedaj lahko od preteklosti obrača v prihodnost
in graditi moremo in moramo na novih strokovnih močeh, na mladih
kadrih. Vendar: za usmerjanje prihodnosti je nepogrešljivo tudi
vedenje in razumevanje preteklosti.
