Etiopatogeneza
Travniški dermatitis (fitodermatoza, dermatitis pratensis bullosa,
fototoksični kotaktni deramtitis) sodi med s sončnimi žarki povzročene
(aktinične) bolezni kože. UVA žarki (valovna dolžina 315-400 nm)
navadno povzročajo le rahel eritem in temnejšo pigmentacijo. Ob
prisotnosti nekaterih rastlinskih snovi pa na mokri koži (zaradi
potenja ali stika z mokro travo) delujejo fototoksično. S svojim
delovanjem te rastlinske snovi spremenijo v take spojine, ki kot
fotoefekt na koži povzročajo vnetje kože z rdečino (eritemom),
mehurji in srbenjem (1) Te snovi so furokumarini. Najverjetneje
je to psoralen, ki ga najdemo zlasti v družini kobulnic (lat.
Apiaceae), katere predstavniki so divje korenje (lat. Daucus carota),
rebrinec (divji pastinak; lat. Pastinaca sativa), zelena (lat.
Apium graveolens) idr.
Dermatitis
partensis bullosa (ICD 10: L56.2) se pojavlja sezonsko v času,
ko je rastlinje zeleno in ljudje opravljajo dela ali preživljajo
prosti čas v naravi. Pogostost ni proučena, ocenjujejo pa, naj
bi
Klinična
slika
Na to bolezen pomislimo, kadar nas obišče bolnik z močno srbečimi
kožnimi spremembami, ki se kažejo v obliki pordele kože in majhnih
do velikih mehurjev napolnjenih s tekočino transudatom. Glavna
pritožba je praviloma neznosen srbež, ki si ga bolniki sami umirijo
s tuširanjem s hladno vodo. Srbež je najhujši ponoči in pogosto
bolnike zbuja iz sna. Zaradi močnega srbeža, si bolniki spremembe
pogosto izpraskajo, zato poleg mehurjev in rdečine (eritema) lahko
opazimo tudi opraskanine (ekskoriacije) in kruste. Izjemoma so
deli dermatoze tudi imeptigizirani. Izpuščaj nastane v kratkem
času po stiku z rastlinami, ki vsebujejo fototoksične snovi, in
se navadno razširi do največjega obsega v dveh do treh dneh. Znaki
in srbenje se navadno sami od sebe umirijo v 7 do 10 dneh. Pri
hujših oblikah lahko ostanejo prizadeti deli kože hiperpigmentirani.
Slika
1. Značilne spremembe za travniški dermatitis (Dermatitis pratensis
bullosa) na nogi.
Spremembe
nastanejo na mestu stika kože z rastlino ali njenimi deli in se
lahko pokažejo v obliki odtisov delov rastline ali v smeri, kjer
je potekal stik z rastlino. Najpogosteje se pojavljajo na nogah
(slika 1) (hoja po mokri travi).
Na
rokah in na drugih mestih nastanejo, če pride mokra koža v stik
z rastlinjem ali delci rastlinja, tako kot pri košnji s kosilnico
z vrvico. Zaradi drobnih poškodb kože zaradi močnega pršenja rastlinskih
delcev dobimo poleg tipičnih črtnih tudi pretežno pikčaste spremembe
(slika 2).
Slika 2. Značilne spremembe za travniški dermatitis (Dermatitis
pratensis bullosa) na roki pri koscu s kosilnico na vrvico.
Sodobne
rotacijske kosilnice in kosilnice z vrvico pa lahko odnesejo delčke
trave, ki vsebujejo fototoksične snovi na kateri koli del telesa
in celo skozi lahka poletna oblačila, zato ni nujen podatek o
neposrednem stiku gole kože z rastlinami in o hkratnem sončenju.
Pri
praskanju se te snovi prenašajo na druga mesta in vtrejo v kožo.
Na teh mestih zaradi inokulacije lahko nastanejo enake spremembe
(izomorfni efekt ali Köbnerjev fenomen) (slika 1, slika 3). Slika
3 kaže tipično lokalno sliko travniškega dermatitisa z: mehurji,
mehurji razvrščeni v ravni črti (smer stika z rastlino ali smer
praskanja), blag dermatitis (predvsem viden tam, kjer ni mehurjev)
in opraskanine zaradi neznosnega srbeža.
Slika
3. Značilne spremembe za travniški dermatitis (Dermatitis pratensis
bullosa): mehurji, mehurji razvrščeni v ravni črti (smer stika
z rastlino), blag dermatitis (predvsem viden tam, kjer ni mehurjev)
in opraskanine zaradi neznosnega srbeža.
Diferencialna
diagnoza
V diferencialni diagnozi navadno ni težav, če lahko dobimo za
bolezen tipično anamnezo in klinično sliko. Ker se bolezen vedno
pojavlja z mehurčki napolnjenimi s tekočino in zamejeno, med pogostejšimi
možnostmi pridejo v poštev pasavec, herpes simplex, dermatitis
artefacta, pemfigus vulgaris, pemfigoid, dermatitis heprpetiformis
in blerloque dermatitis. Neznosen srbež je patognomičen samo za
dermatitis partensis bullosa. Pri pasavcu in herpesu se namesto
bolečin lahko pojavlja tudi srbež, ki pa nikakor ni tako izrazit.
Pasavec mora imeti tipično razporeditev na polovici telesa in
je podobno kot herpes simplex praviloma omejen na eno samo mesto
na telesu, medtem ko je dermatitis partensis bullosa navadno prisoten
na več mestih. Blerloque dermatitis je omejen na področja kože,
na katera je bila nanešena snov, ki je vsebovala spojino, ki je
bila podlaga za fototoksični učinek. Ostale bolezni so redke,
razporeditev sprememb je bolj centralna praviloma ne srbijo, oz.
srbež ni vodilni znak. Obenem gre za kronične bolezni in je sončenje
le sprožilni dejavnik poslabšanja (2).
Zdravljenje
Bolniku razložimo mehanizem nastanka kožnih sprememb in zaščito
pred ponovnimi fotosenzibilizacijami v prihodnje. Lokalno hlajenje
je najboljše sredstvo za zmanjšanje srbeža. Zdravljenje prilagodimo
stanju mehurjev (3).
Če
so mehurji še celi, jih pustimo pri miru, saj so tako najboljša
zaščita pred sekundarno okužbo. Večje mehurje lahko sterilno punktiramo.
Dele sprememb, kjer povrhnjica ni poškodovana, lahko mažemo s
kortikosteroidnimi mazili z namenom, da se zmanjšajo rdečina,
vnetje in srbež.
Če
spremembe rosijo, ali so mehurji predrti, povrhnjica pa razpraskana,
dajemo obkladke fiziološke raztopine. Obkladki zmanjšujejo vnetje
in s hladilnim učinkom zmanjšujejo srbež.
Impetigizirane
spremembe čistimo in mažemo z antibiotičnim mazilom, kot ostale
oblike impetiga.
Pri
hujših oblikah lahko izkustveno dajemo sistemsko antiflogistike
ali antialergike. Nobeno od teh zdravljenj ni proučeno.
Sklep
Travniški dermatitis (dermatitis pratensis bullosa) je oblika
fitoderamtoze, oz. aktinično (z žarki) povzročenega dermatitisa,
ki ga povzroča triada sočasno delujočih dejavnikov: furokumarini
iz rastlinja, voda in UVA sončni žarki. Najdemo ga prvenstveno
pri ljudeh, ki živijo, delajo ali se sproščajo v naravi. Kljub
nadležnemu srbežu, je bolezen samoomejena in jo brez težav lahko
zdravimo v splošni ambulanti.
Zdravljenje
prilagodimo obliki sprememb in je usmerjeno predvsem v lajšanje
srbenja. Sistemsko zdravljenje ni podrobneje raziskano.
Dodatne
preiskave, pregledi in napotitve niso potrebne. Bolnike poučimo
o mehanizmu nastanka kožnih sprememb, da se v prihodnje lahko
izognejo sočasnemu vplivu rastlinskih snovi, vode in sončnih žarkov
na njihovo kožo.
Literatura
1. Betetto M. Fizikalno in kemično povzročene bolezni kože. In:
Betetto M, Fettich J. Mala dermatovenerologija: za atlasom kožnih
in spolnih bolezni Priročnik za zdravnike in študente. 3. izdaja.
Ljubljana: Mihelač, 1993: 129-39.
2. Smrkolj A. Avtoimunske dermatoze. In: Betetto M, Fettich J.
Mala dermatovenerologija: za atlasom kožnih in spolnih bolezni
Priročnik za zdravnike in študente. 3. izdaja. Ljubljana: Mihelač,
1993: 187-200.
3. Böhm I. Dermatitis bullosa pratensis (ICD L56.2) - Therapeutische
Trends und Leitlinien. Medi-A-Derm Verlagsgesellschaft mbH , D-81664
München, 1997, Heft 8, S. 746: dostop 31. 10. 03 na http://www.uptoderm.de/ZE/DEFZE101X/1997/08/04.html
