Uvod
Ekcemi predstavljajo skupino kožnih bolezni, s katerimi se zdravniki
srečujemo v vsakdanji praksi zelo pogosto. Po nekaterih podatkih
naj bi bilo vseh dermatoloških bolnikov z različnimi vrstami ekcemov
med 5 % in 15 %. V literaturi vlada določeno razhajanje glede
uporabe izrazov ekcem/dermatitis, v splošnem pa velja, da uporabljamo
izraz ''ekcem'' pri alergijskih ekcemih (z izjemo atopičnega dermatitisa),
izraz dermatitis pa pri nealergijskih ekcemih. Z izrazom ''ekcem''
opisujemo akutne spremembe na koži (eritem, edem, vezikule, serozne
kruste, luščenje, rezidualni eritem), v kronični fazi pa so v
ospredju vnetje, ragade, luščenje, poudarjena kožna risba in kseroza.
Po vzroku nastanka razdelimo ekceme, oz. dermatitise v dve večji
skupini: v alergijske in nealergijske. V skupino alergijskih ekcemov
spadajo akutni/kronični navadni ekcem in atopični dermatitis,
v skupino nealergijskih pa akutni/kronični toksični kontaktni
dermatitis, kronični kumulativno-toksični dermatitis, numularni
ekcematoidni dermatitis in (di)seboroični dermatitis. Nujna pogoja,
da se pri nekom razvije alergijski ekcem je predhodna senzibilizacija
z alergenom (bodisi kontaktna ali hematogena) in preobčutljivost
za določeni alergen. Pri nelaregijskih dermatitisih zadostuje
bodisi zadosti dolga ekspozicija sicer iritanta v nizki koncentraciji,
ali pa časovno kratka kontaktna ekspozicija z iritantom v visoki
koncentraciji.
Alergijski
ekcem
Kožna simptomatika nastane le ob predhodni kontaktni ali hematogeni
senzibilizaciji. Patogenetski dejavniki, ki pripomorejo k nastanku
ekcema so nagnjenje k senzibilizaciji in lokalni dejavniki (okvarjen
kislo-maščobni plašč, okvarjen roženi sloj, maceracija kože in
detritivne spremembe). Akutni kontaktni alergijski ekcem nastane
24-48 ur po kontaktu z ekcematogenom, bolezen poteka po poznem
tipu (IV. tip) imunske reakcije. Klinična slika: sledijo si edematozni
stadij, vezikulozni stadij, krustozni stadij, skvamozni stadij
in rezidualni eritem. Določni stadij je lahko izvzet v sosledju
dogodkov, tako lahko npr. opazimo pojav eritema z luščenjem (brez
vmesnih stadijev). Diagnozo potrdimo s (foto)epikutanim testom.
Diferecialna diagnoza: v prvi vrsti moramo pomisliti na toksični
kontaktni dermatitis. Kronični alergijski kontaktni ekcem je po
mehanizmu nastanka enak akutnemu, klinična slika sestoji iz vnetja,
ragad, luščenja, poudarjene kožne risbe in kseroze. Diferencialna
diagnoza: tinea, luskavica, detritivni dermatitis (toksični kontaktni),
atopični dermatitis, fotoalergijski dermatitis, hipostazični dermatitis,
seboroični dermatitis, eritematozna faza aken in rozacee idr.
Nealergijski
dermatitisi
Toksični kontaktni dermatitis (akutni ali kronični) (sinonimi:
navadni dermatitis (simplex), iritantni dermatitis, dermatitis
ab eksternis) nastane v manj kot 24 urah po stiku s primarno obligatorno
toksično substanco. Iritant je lahko fizikalna noksa (UV žarki),
kemična noksa (kisline, lugi, olja, organska topila, voda
), v
primeru detergentov pa govorimo o detritivnem dermatitisu. Za
nastanek kožnih sprememb niso udeležene imunokompetentne celice.
V to skupino bolezni spada tudi asteatotični dermatitis, ki se
razvije pozimi, predvsem pri starejših. Pustulozna in akeniformna
oblika iritantnega dermatitisa nastane predvsem po kontaktu s
kovinami, mineralnimi olji, katranu. Akneiformne spremembe se
pojavijo na mestih, ki niso predilecijska za navadne (vulgarne)
akne. Frikcijski iritantni dermatitis nastane na mestih kože,
kjer se pojavlja frikcijska travma. Fitofoto dermatitis nastane
po stiku s fotosenzibilizatorji v rastlinah, po ekspoziciji z
UV svetlobo. Fototoksični dermatitis se razvije na fotoeksponirani
koži, po predhodnem nanosu substance, ki pod vplivom UV žarkov
postane fototoksična. Kliniča slika nealergijskih dermatitisov
je enaka kot pri akutnem/kroničnem alergijskem kontaktnem dermatitisu.
V diferencialni diagnozi moramo upoštevati vse zgoraj naštete
bolezni.
Seboroični
dermatitis
Seboroični dermatitis je kronična vnetna ekcematoidna dermatoza,
ki prizadene seboroične predele kože (predilecijska mesta so lasišče,
obraz, ušesi, presternalna regija, in redkeje intertriginozne
regije: aksili, ingvinalna, inframamarna, periumbilikalna, glutealna
regija pri otrocih: dermatitis pod plenicami). V etiopatogenezi
igrajo pomembno vlogo dedni dejavnik, seboreja (ni pa nujna),
mikrobni dejavniki (fakultativni mikrob Malassezia furfur) in
drugi. Klinična slika sestoji iz ostro omejenih, tankih, luščečih
se plakov, ki so rumeno-rožnati, temno rdeči ali rdeče-rjavi.
Diferencialna diagnoza: atopični dermatitis, kandidiaza, iritantni
dermatitis pod plenicami, luskavica, sistemski in diskoidni lupus
(če je na obrazu), pityriasis rosea, eritrazma, inverzna psoriaza,
intertriginozni dermatitis, Langerhansova ihtioza.
Ekcematoidni
numularni dermatitis
Klinična slika END sestoji iz okroglo-ovalnih ekcematoidnih plakov,
ki so skoraj vedno obvezno na okončinah. Patogeneza ni povsem
jasna, pomembno vlogo pa naj bi imeli mikrobni antigeni, bodisi
kot sekundarna kolonizacija kože, ali zaradi hematogenega razsoja
bakterijskih toksinov. END pogosteje opažamo tudi pri bolnikih
s kronično vensko insuficienco spodnjih okončin, pri etilikih
in pri HIV pozitivnih (pri slednjih je bolezen zelo trdovratna
za zdravljenje). Diferencialna diagnoza: numularna oblika atopičnega
dermatitisa, diseminirana oblika alergijskega kontaktnega dermatitisa,
luskavica, Bowenova bolezen, fungoidna mikoza, tinea.
Atopični
dermatitis
Atopični dermatitis je kronična, recidivantna bolezen kože, z
ali brez pridruženimi drugimi alergičnimi manifestacijami. Etiopatogenetski
dejavniki so genska predispozicija, nagnjenje k alergijam zgodnjega
tipa, sprožilni dejavniki (mikrobi in psiha), ter lokalni dejavniki
(kožna pregrada). Bolezen se pri dojenčkih pojavi sprva na lasišču,
obrazu in izteznih delih ekstremitet, v dobi med 2.-12. letom
pa so prizadete antikubitalna, poplitealna in nuhalna regija.
V dojenčkovi dobi so najpogostejši alergeni, ki sprožijo AD pršica,
pelodi, perje in plesni, kasneje pa kravje mleko, jajca, arašidi
in soja. Na koži so vidne ekcematoidne spremembe, prisotne pa
so lahko še linerane ekskoriacije (zaradi praskanja) ali lihenificirani
(zadebeljeni) plaki (zaradi drgnjenja). Omejeno žarišče (najpogosteje
na zatilju) imenujemo lichen simplex chronicus, med ostalimi pridruženimi
znaki/simptomi pa so še pruritus, kseroza, pilarna keratoza, vulgarna
ihtioza, dvojna očesna guba (Dennie-Morgan), palmoplantarna hiperlineranost,
pityriasis alba in heilitis. Diferencialna diagnoza: seboroični
dermatitis, kontaktni dermatitis (alergični in nealergični), luskavica,
numularni dermatitis, asteatotični ekcem, skabies, dermatofitija
idr.
Literatura
1. Bolognia JL, Jorizzo JL, Rapini RPR. Dermatology. Philadelphia:
Mosby, 2003: 199-241.
