14.6. Odhod reševalne ekipe z mesta dogodka

Po hitrem ogledu mesta nezgode in primarni ter sekundarni oskrbi poškodovanih preverimo še enkrat, če ni na mestu dogodka ostal še kdo, ki potrebuje zdravniško pomoč. Ne sme se zgoditi, da po odhodu reševalne ekipe sporočijo z mesta nesreče, da so našli še enega poškodovanca.

Preden odpeljemo z mesta dogodka preverimo tudi, če so vsi člani ekip v reševalnih vozilih, in če smo pobrali in pospravili vso medicinsko opremo, ki smo jo uporabljali na terenu.

Ob odhodu obvestimo dispečerja o tem, da smo odpeljali in kam smo namenjeni. Če imamo življenjsko ogrožene poškodovance, naročimo dispečerju, da obvesti o našem prihodu sprejemno bolnišnico ali pa to storimo sami.

Sprejemno bolnišnico je treba obvestiti:

• koliko poškodovancev bo pripeljanih,
• kakšno je stanje poškodovancev (okvirne diagnoze),
• kdaj bodo poškodovanci pripeljani v bolnišnico.

PREVOZ V BOLNIŠNICO

V reševalnem vozilu dokončamo še pregled in oskrbo, ki do takrat še ni bila napravljena.

Med prevozom stalno nadzorujemo stanje poškodovanega:

• psihično stanje, stopnja zavesti, jakost bolečine,
• dihanje - frekvenca, dviganje prsnega koša, barva kože in sluznic, avskultacija pljuč,
• pulz,
• krvni pritisk - med prevozom je težko natančno meriti RR (zaviranje, pospeški, hrup motorja, zvok sirene), zato si lahko pomagamo z orientacijskimi meritvami sistoličnega pritiska - pri merjenju pritiska palpiramo mesto, ki ga sicer avskultiramo. Ko začutimo utripanje, odčitamo pritisk na skali. To je orientacijski sistolični pritisk poškodovanca. Brez pripomočkov lahko ocenimo orientacijsko pritisk tako: če je tipna arterija radialis, je arterijski pritisk vsaj 80 mg Hg, če je tipna arterija femoralis, je arterijski pritisk vsaj 70 mg Hg, če je tipna arterija karotis, je arterijski pritisk vsaj 60 mg Hg.
• zenici,
• učinkovitost preveze in hemostaze,
• učinkovitost imobilizacije,
• splošni vtis o prizadetosti (stabilnost, nestabilnost, slabšanje, izboljšanje).

Vsi težji poškodovanci morajo imeti nastavljen venski kanal, spremljan EKG in spremljati je treba vrednosti saturacije kisika s pulznim oksimetrom, ter po potrebi dovajati kisik.

Vse kanale in priključke je treba prav tako stalno nadzorovati:

• intubirani poškodovanec (je tubus še v traheji, kontrola lege, je še povezan z respiratorjem),
• sistem za dovajanje kisika (koliko je še kisika v jeklenki, kakšen pretok kisika je nastavljen, je dotok kisika po cevju nemoten (kolena, iztaknitev cevi), je izbrana ustrezna maska, ustrezen % kisika),
• infuzija (je venski kanal še prehoden, je hitrost infuzije primerna),
• EKG nadzor (so EKG nalepke še na mestu, se je kabel iztaknil),
• pulzni oksimeter (možnost napačnega izvida! - umazani ali krvavi prsti, lakirani nohti, premikanje, podhlajenost, hipotenzija, šok, priključenost senzorja, zastrupitev z CO (požar)).

Še posebej nadzorujemo vse omenjeno, kadar je poškodovani nemiren, če ga sami obračamo, prestavljamo in premeščamo na druga nosila.

PRIHOD V BOLNIŠNICO

Zdravnik ob predaji poškodovancev sprejemnega zdravnika seznani z dosedanjim potekom oskrbe. Zdravnik, ki je spremljal poškodovane v bolnišnico, mora tudi izpolniti obrazec Protokol nujne intervencije za vsakega poškodovanega in eno kopijo oddati sprejemnemu zdravniku. Če v ekipi ni zdravnika, bi moral obrazec izpolniti zdravstveni tehnik, v skladu s svojim znanjem.