14.4. Ukrepanje na mestu prometne nesreče

A. Najprej hitro ocenimo celotno situacijo na mestu dogodka.
B. Sledi primarna obravnava vsakega poškodovanca - hitro ocenimo stanje vsakega poškodovanca, in če je potrebno, začnemo z neodložljivimi ukrepi.
C. Zaključimo s sekundarno obravnavo poškodovanca - dokončen natančen pregled in oskrba poškodovanca.

Elementi primarne in sekundarne obravnave poškodovanca se pogosto prepletajo in so odvisne od celotne situacije na mestu dogodka in od stanja poškodovanega.

A. NAJPREJ HITRA OCENA CELOTNE SITUACIJE
NA MESTU DOGODKA

Ugotoviti moramo:

• nevarnost situacije za poškodovane in reševalce (izpostavljeno mesto, nevarnost požara),
• koliko je ponesrečenih (živi, mrtvi),
• kje se nahajajo,
• hitro ocenimo stanje vsakega ponesrečenca in takoj začnemo z oskrbo, če je kateri od poškodovanih življenjsko ogrožen,
• vrstni red oskrbe poškodovanih (triaža),
• potrebo po pomoči dodatnih ekip reševalcev in drugih služb (gasilci).

Za hitro oceno ne smemo porabiti veliko časa. Če je večja nezgoda z več poškodovanimi, ali pa so poškodovana vozila med seboj močno oddaljena, začne del ekipe z oskrbo življenjsko ogroženih, drugi del ekipe pa pregleda ostali teren in dokončno oceni stanje.

S hitro oceno lahko poškodovance razvrstimo po stopnji nujnosti v 3 skupine:

1. neposredno življenjsko ogrožen (urgenten) - n. pr. zastoj dihanja, zastoj cirkulacije, motnje dihanja, huda krvavitev;
2. posredno življenjsko ogrožen (nujen) - n. pr. številne poškodbe, znaki nastajajočega šoka;
3. ni življenjsko ogrožen (nenujen) - n. pr. zlom zapestja.

Najprej in takoj začnemo z oskrbo poškodovancev, ki so v najvišji skupini po stopnji ogroženosti. O triaži odloča vodja reševalcev.

Če je ponesrečencev več, ne moremo sočasno popolnoma oskrbeti vseh, ampak se odločimo za primarno in sekundarno obravnavo poškodovanca. Tak pristop omogoča, da v kratkem času za vsakega poškodovanca ugotovimo stopnjo njegove ogroženosti in po potrebi začnemo s postopki za ohranitev življenjskih funkcij. Ko je poskrbljeno za življenjske funkcije, sledi dokončna (sekundarna) oskrba vsakega poškodovanca.

Pristop primarne in sekundarne oskrbe je lahko učinkovit tudi v primerih, ko je poškodovana le ena oseba, ki se nahaja v situaciji, kjer ni mogoče takoj izpeljati dokončnega pregleda in oskrbe (vkleščen poškodovanec, situacija, ki zahteva umik poškodovanca na varno). Takrat primarno pregledamo in oskrbimo poškodovanca na mestu dogodka, sekundarno (dokončno) pa, ko je na varnem oziroma na lažje dostopnem mestu (izven poškodovanega vozila, v reševalnen vozilu).

Za oskrbo enega hudo poškodovanega sta potrebna vsaj dva reševalca. Pri enostavnejših opravilih lahko zaprosimo za pomoč gasilce, policijo ali očividce (pomoč pri prevezi, imobilizaciji, držanju infuzijske steklenice, prenašanju).
Ekipa si pri oskrbi enega poškodovanca razdeli delo (n. pr. en tehnik nastavlja infuzijo, drug tehnik oskrbi rane, zdravnik pregleduje poškodovanca). Če je poškodovanih več, se reševalci razporedijo tako, da poteka oskrba več poškodovancev sočasno. Prednost pri oskrbi imajo seveda najbolj ogroženi poškodovanci.

KJE ZAČNEMO S PREGLEDOM IN OSKRBO POŠKODOVANCA?

1. Na mestu dogodka
Vse poškodovane s hudimi poškodbami praviloma najprej pregledamo in oskrbimo tam, kjer jih najdemo, torej na samem mestu dogodka (v poškodovanem vozilu, na terenu). Pri poškodovancu preverimo življenjske funkcije, poskrbimo za prosto dihalno pot, zaustavimo pomembnejše krvavitve, ugotovimo vodilne diagnoze, imobiliziramo, vzpostavimo vensko pot, nastavimo infuzijo, apliciramo analgetik in šele nato prenesemo ponesrečenca v reševalno vozilo, kjer nadaljujemo s pregledom in oskrbo (sekundarna obravnava). Izjemoma se odločimo za premeščanje poškodovanca brez primarne obravnave na varno takrat, kadar je situacija ogrožujoča za poškodovanca in reševalce (požar v poškodovanem vozilu, padec poškodovanca v vodo, nevarnost naleta drugih vozil).

2. V reševalnem vozilu
Poškodovanega prenesemo v reševalno vozilo in šele tam začnemo z oskrbo v primerih:

• če stanje poškodovanca ne zahteva takojšnje oskrbe na mestu dogodka (brez znakov prizadetosti življenjskih funkcij, brez poškodbe hrbtenice, samostojno pokreten poškodovanec),
• če zunanje okoliščine ovirajo oskrbo na mestu dogodka (mraz, dež, sneg, tema, promet, gledalci) in takojšnji prenos v reševalno vozilo ne škoduje poškodovanemu.

Seveda moramo poškodovanega pred prenosom v reševalno vozilo pregledati, da ne spregledamo poškodb ali stanj, ki bi zahtevale takojšnjo oskrbo že na mestu dogodka (n. pr. poškodba vratne hrbtenice).

3. Kombinacija
Včasih na mestu dogodka zaradi neugodne situacije izvedemo pregled in le začetne posege (n. pr. ovratnica, zajemalna nosila), nato poškodovanega prenesemo v reševalno vozilo in nadaljujemo z natančnejšim pregledom in dokončno oskrbo (nastavitev infuzije, preveza ran).

B. PRIMARNA OBRAVNAVA POŠKODOVANCA - PRVA OCENA STANJA POSAMEZNEGA POŠKODOVANCA
IN NUJNI UKREPI

Oceniti moramo:

• ogroženost zaradi zunanjih nevarnosti (nevarnost naleta vozil, požara),
• zavest,
• dihanje in morebitno poškodbo vratne hrbtenice,
• cirkulacijo,
• krvavitev,
• vodilne poškodbe,
• stopnjo prizadetosti - " splošni vtis ",
• oskrbo, ki jo poškodovani potrebuje,
• način transporta (sede, leže),
• kakšno spremstvo bo potreboval,
• v katerem reševalnem vozilu bo prepeljan posamezni poškodovanec,

in začnemo z neodložljivimi ukrepi oživljanja, če gre za zastoj ali neposredno ogroženost življenjskih funkcij.

C. SEKUNDARNA OBRAVNAVA POŠKODOVANCA - DOKONČNI PREGLED IN OSKRBA

Ko smo opravili hitro oceno stanja na mestu dogodka in primarno obravnavo poškodovancev, začnemo z dokončnim pregledom in oskrbo poškodovancev (sekundarna obravnava). Če imamo le enega poškodovanca, potekata običajno primarna in sekundarna obravnava poškodovanca sočasno.

Obseg pregleda je odvisen od stopnje prizadetosti poškodovanca, poškodb in časa, ki je na razpolago. Pri sekundarni obravnavi moramo odkriti pomembne poškodbe, ki jih pri primarni nismo opazili in izvesti posege in terapijo, ki jih v okviru primarne obravnave še nismo izvedli.

Pri sekundarni obravnavi moramo ponovno in natančneje:

• oceniti zavest, psihično stanje, vprašati za motnjo zavesti ob poškodbi (pretres možganov),
• oceniti dihanje (frekvenca dihanja, motnje dihanja, avskultacija pljuč - pnevmotoraks, hematotoraks, Sa O2) in oceniti stanje vratne hrbtenice,
• oceniti cirkulacijo (bledica, znojenje, nemir, pulz, krvni pritisk, avskultacija srca, EKG spremljanje),
• najti pomembne poškodbe (vprašamo za lokacijo bolečine, sistematično pregledamo poškodovanca - glava, vrat, prsni koš, hrbtenica, trebuh, medenica, zgornji okončini, spodnji okončini),
• oceniti bolečino,
• najti ostale nevrološke motnje (zenici, motnje senzibilnosti, motorike),
• najti druge motnje (anamneza o preteklih in sedanjih boleznih, poškodbah).

Na osnovi pregleda nadaljujemo z oskrbo. Ves čas oskrbe moramo spremljati življenjske funkcije in ocenjevati stopnjo prizadetosti poškodovanca, saj se njegovo stanje lahko spreminja.

Na mestu nesreče so tudi udeleženci, ki trdijo, da niso resneje poškodovani (n. pr. imajo morda le odrgnino obraza ali jih malo boli prsni koš od varnostnega pasu), so samostojno pokretni in nimajo vidnih težjih poškodb. Vse te paciente vedno vzamemo s seboj, ker potrebujejo natančen pregled in oskrbo v zdravstveni ustanovi. Pri vseh se lahko čez čas razvijejo znaki težjih poškodb (n. pr. notranje krvavitve v glavi, prsnem košu, trebuhu). Če kljub prepričevanju odklanjajo prevoz, jih je potrebno seznaniti z možnimi zapleti, ki se lahko razvijejo. Pri tem naj bosta prisotni vsaj še dve osebi kot priči (reševalci, policisti, gasilci). Pri prepričevanju poškodovanega skušajmo pridobiti sorodnike, da nam pomagajo. Če kljub našim nasvetom poškodovanci odklanjajo oskrbo, jih ne moremo na silo odpeljati s seboj, naročimo pa jim, naj se oglasijo še isti dan v ambulanti na pregled. Vedno zabeležimo njihove osebne podatke.