Kakovost
v zdravstvu
Kakovost
v medicini je uporaba učinkovitih postopkov zdravstvene oskrbe
pri pravih bolnikih v danih razmerah na učinkovit način.
• Algoritem
za identifikacijo CVI
(dokument je v formatu MS Word 7.0, velikost
56,5 KB)
• Kakovost v sistemu zdravstvenega
varstva v Sloveniji (poročilo
za WHO-3)
(dokument
je v formatu MS Word 7.0, velikost 367 KB)
• Knjiga kakovost v splošni
medicini
• Navodila strokovnega vodje
• Za bolnike
• Projekt
Kakovost v zdravstvu
• EQuiP - Evropsko
združenje za kakovost v družinski medicni
Kakovost
ni poceni, vendar se izplača veliko bolj kot slaba kakovost!
Zagotavljanje
in izboljševanje kakovosti v medicini
KAKOVOST
ZDRAVSTVENE OSKRBE
Kakovost
je zbir vseh lastnosti oskrbe, ki ji dajejo zmožnost zadovoljiti
izbrane cilje udeležencev oskrbe. Kakovost se kaže z uporabo
učinkovitih postopkov zdravstvene oskrbe pri pravih bolnikih
v danih razmerah na učinkovit način. Zdravstveni postopek
je izveden na učinkovit način, kadar pričakovane koristi presegajo
pričakovane škodljivosti.
Vsaka
zdravstvena težava ima svoj določen naravni potek, ki brez
vmešavanja zdravstvene službe pripelje do določenega izida
(lasten izid). Ob uporabi najboljših razpoložljivih zdravstvenih
postopkov (tehnologij) (sredstev in znanja) bi pri določeni
zdravstveni težavi lahko dosegli najboljši možni izid. Vsakdanje
delo pripelje do izida oskrbe (dosežene koristi), ki se giblje
nekje med najboljšim možnim izidom (dosegljiva korist) in
lastnim izidom zdravstvene težave. Razliko med lastnim izidom
in trenutno doseženim izidom oskrbe imenujemo dodana korist,
razliko med izidom konkretne oskrbe in najboljšim možnim izidom
pa nedosežena dosegljiva korist. Zaželena kakovost je nekje
med trenutno zdravstveno oskrbo in najboljšo možno zdravstveno
oskrbo.
Lastnosti
kakovostne oskrbe so:
- visoka
strokovnost (temelječa na znanstvenih dokazih, uporaba priporočil),
- učinkovita
izraba razpoložljivih virov,
- dostopnost,
dosegljivost, privoščljivost, pravičnost,
- najmanjše
možno tveganje za bolnika,
- izpolnjevanje
potreb bolnikov in družbe.
Meja med
kakovostno in nekakovostno oskrbo (zaželena kakovost) je dogovorna.
Izkušnje, medicinsko izobraževanje, raziskave in dogovori
kažejo, kje je ta meja. Kakovost pokriva široko pahljačo različnih
načinov oskrbe. Razlike v nudenih storitvah so lahko sprejemljive
ali nesprejemljive. Nesprejemljive so takrat, če se pojavljajo
zaradi slabega znanja, nesposobnega vodenja ali vpliva sistema
zdravstvenega varstva, nepoznavanja ali namernega neupoštevanja
strokovno priznanih spoznanj za dobro delo. Takrat govorimo
o odstopanjih.
Odstopanja
na področju kakovosti se lahko pojavljajo v treh oblikah:
v pretirani rabi, premajhni rabi in neustrezni rabi zdravstvene
oskrbe. Za pretirano rabo smatramo tiste storitve, kjer je
tveganje (zavestno) večje od možnih koristi. V tem primeru
lahko nastane škodljivost zaradi zavestno večjega tveganja
ali zaradi opravljene oskrbe pri bolniku z večjim tveganjem.
Premajhna raba je tista, kjer bi koristi presegale možna tveganja.
Dosegljiva korist v tem primeru ni dosežena (slika 4 in slika
7, vir 4). Neustrezna raba pa se pokaže pri slabo opravljenih,
čeprav pravilno izbranih storitvah tako, da bolnik ni deležen
vseh možnih koristi storitve. Zaradi teh odstopanj ne moremo
doseči pričakovane koristi zdravstvenih storitev in se lahko
pojavljajo različne oblike škodljivosti.
Koristi
zdravstvene oskrbe se kažejo na treh področjih:
- zdravstvena
korist: boljša kakovost življenja, izboljšanje zdravstvenega
stanja (slika 4, vir 4) idr.;
- gospodarska
korist: za uporabnika manjše izgube zaradi bolezni, za izvajalca
manjši stroški oskrbe, za državo manjši izpad proizvodnje,
manjši stroški sistema zdravstvenega varstva, oziroma učinkovitejšo
porabo sredstev za zdravstveno varstvo idr.;
- družbena
korist: zadovoljstvo bolnikov, izvajalcev, manjši stroški
bolezni, večja kakovost življenja idr.
Vsi ukrepi
v zdravstveni oskrbi (npr. dajanje injekcije lokalnega anestetika
povzroča bolečine) in tudi celi postopki oskrbe (npr. šivanje
rane povzroči tvorbo keloida pri predisponiranem posamezniku)
poleg koristi povzročajo tudi škodljivosti. Škodljivost deluje
v nasprotni smeri kot korist in s tem zmanjšuje možnost doseganja
koristi zdravstvene oskrbe. Škodljivosti se prav tako kot
koristi lahko pojavljajo na treh področjih:
- zdravstvene
škodljivosti: bolečine, alergične reakcije, brazgotinjenje,
invalidnost, smrt idr.;
- gospodarske
škodljivosti: daljša odsotnost z dela, večji stroški oskrbe,
večji stroški oskrbe, manjša produktivnost idr.;
- družbene
škodljivosti: duševno trpljenje, manjša kakovost življenja,
nezadovoljstvo bolnikov in izvajalcev idr.
Oblike
škodljivosti:
- Nujna
škodljivost
- Možna
škodljivost
- Škodljivost
zaradi lastnosti bolnika
- Škodljivost
zaradi bolj tveganih odločitev
- Škodljivost
zaradi "nestrokovnih"odstopanj pri postopku oskrbe
- Namerna
škodljivost
NADZOR,
PRESOJA, ZAGOTAVLJANJE IN IZBOLJŠEVANJE KAKOVOSTI
Nadzor
kakovosti
Nadzor
kakovosti se naslanja na podmeno, da je z ustreznimi mehanizmi
možno odkrivati odstopanja in različke ter jih odstranjevati.
Posledica tega naj bi bila ustrezna kakovost.
Notranji
nadzor kakovosti
Notranji
nadzor izvaja vsak izvajalec sam pri sebi v obliki samonadzora
ali samoocenjevanja kakovosti, predpostavljeni v zdravstvenih
ustanovah, sodelavci iste stroke v zdravstveni ustanovi ali
kolegi iz iste stroke, ki prihajajo izven ustanove, kadar
smo člani strokovnega združenja in ima to v svojem programu
tudi tako obliko delovanja. Pomembno je, da rezultat te dejavnosti
ostane znan samo izvajalcem samim in ni namenjen uporabi komu
tretjemu (javnosti, plačniku). Med oblike notranjega nadzora
lahko prištevamo samonadzor, samoocenjevanje kakovosti, pregled
med kolegi, oziroma krožek kakovosti in vodstveni nadzor kakovosti.
Z notranjim
nadzorom se zagotavlja doseganje lastnih ciljev, ciljev zdravstvene
ustanove (zdravstvenega doma) ali skupine kolegov (kolegij
zdravnikov zdravstvenega doma), ali strokovnega združenja
(npr. Združenja zdravnikov družinske - splošne medicine).
Vsak nadzor je smiseln le takrat, kadar prispeva k izboljšanju
oskrbe bolnikov ali ob racionalnejši porabi razpoložljivih
virov zagotavlja enako raven kakovosti dela.
Zunanji
nadzor kakovosti
Zunanji
nadzor je zajet v številnih predpisih in ga po naročilu izvajajo
Zdravniška zbornica Slovenije, Zavod za zdravstveno zavarovanje
Slovenije, Ministrstvo za zdravstvo, številni inštituti, klinike,
inšpekcijske službe in drugi po lastnem načrtu nadzorov ali
po naročilu uradnih organov. Pri zunanjem nadzoru kakovosti
je zbiranje podatkov o kakovosti dela namenjeno določeni javnosti
izven kroga izvajalcev, ki jih je tak nadzor doletel.
Pri nas
je že leta uveljavljen strokovni nadzor s svetovanjem v splošni
medicini in medicini dela. Ta oblika nadzora je večinoma usmerjena
na pregled pogojev dela, vključno z usposobljenostjo izvajalcev.
Izvaja se lahko rutinsko po programu, kot to predvidevajo
predpisi ali kot izredni strokovni nadzor ob težavah, ki se
pojavljajo pri nudenju oskrbe. Lahko ga smatramo kot metodo
za odkrivanje področij v oskrbi, kjer bi bilo potrebno vpeljati
spremembe. Pomemben namen nadzora s svetovanjem je namreč
prav svetovanje zdravnikom, kako naj izboljšajo svoje delo.
Presoja
(ocenjevanje) kakovosti
Ocenjevanje
kakovosti je izpopolnjena oblika nadzora kakovosti in je bolj
prilagojeno izvajanju postopkov. Z ocenjevanjem (merjenjem)
kakovosti ugotavljamo stanje izvršene oskrbe. To je torej
metoda, ki na podlagi doseženih izidov in izvedenih postopkov
sklepa na slog dela v prihodnosti. Trenutno stanje lahko primerjamo
z izbranimi smernicami (II. stopnja v krogu kakovosti). Če
teh nimamo, nam prva ocena služi za izhodišče primerjav pri
spremembi. Gibanje okoli ocenjevanja kakovosti se je zlasti
razmahnilo v Združenih državah Amerike. Svoj vrh je doseglo
z oblikovanjem organizacij, ki se ukvarjajo z ocenjevanjem
kakovosti izvajalcev in z obdobno presojo kakovosti. Ocenjevanje
kakovosti naj bi predvsem zagotavljalo, da bi se pri oskrbi
uporabljala preverjeno učinkovita sredstva in postopki. Podatki
o kakovosti naj bi služili predvsem javnosti (strokovni in
tudi laični), da bi zase izbirala kakovostne izvajalce zdravstvene
oskrbe. Da bi to dosegli, potrebujemo nedvoumne, znanstveno
dokazane in strokovno sprejemljive smernice (standarde) na
eni strani, in neodvisne, zanesljive in objektivne presojevalce
na drugi strani. V tako obsežnem in dinamičnem okolju, kot
je zdravstveno, je to Sizifovo delo. Kljub temu je vsaj za
del zdravstvene oskrbe potrebno uporabiti tudi to metodo:
presoja zdravstvenih ustanov, posameznikov, sredstev in postopkov
oskrbe. Želji po ocenjevanju in razvrščanju izvajalcev na
boljše in slabše se je zelo težko upreti.
Zagotavljanje
kakovosti
Zagotavljanje
kakovosti v razvoju idej o kakovosti predstavlja pomemben
preobrat. V zdravstveno okolje so vedno bolj začele prodirati
zamisli o vodenju zaposlenih in izkoriščanju njihovega potenciala
za doseganje ciljev kakovosti. Izoblikovala se je zamisel
o štiristopenjskem modelu reševanja nastalih težav. Danes
skoraj ni zdravstvenega politika in vodilnega v zdravstveni
ustanovi, da ne bi poznal in se ogreval za zagotavljanje kakovosti
dela. Pomanjkljivost filozofije o zagotavljanju kakovosti
je predvsem v tem, da predpostavlja vnaprej znane cilje kakovosti
(smernice, standarde).
Zapletenost
zdravstvene dejavnosti postavlja uporabnika (bolnika) zdravstvene
oskrbe na nek način v ozadje. Njegov glas je praviloma šibek.
Na drugi strani pa tudi samo bolnikovo mnenje brez ciljev
drugih udeležencev v sistemu zdravstvenega varstva ne more
biti edini cilj, ki ga želimo doseči z izboljšanjem zdravstvene
oskrbe. Medtem ko se cilji zdravstvene politike praviloma
gibljejo v okvirih zagotavljanja pravičnosti in obvladovanja
stroškov (želena kakovost), so cilji stroke navadno postavljeni
zelo visoko (najboljša možna kakovost). Dokler so smernice
postavljene više od trenutne ravni kakovosti, prinaša vsako
naprezanje napredek, da bi jih dosegli. Kaj potem, ko jih
dosežemo? To predvsem načelno oviro presega filozofija stalnega
izboljševanja kakovosti.
Kaže se
tudi etična razsežnost med možnostjo doseganja smernic, ki
jih postavljajo posamezne strokovne skupine (najboljša možna
oskrba) in med pripravljenostjo zdravstvene politike, koliko
sredstev je pripravljena nameniti za doseganje teh smernic
(še sprejemljiva raven). Težnja izvajalcev je doseči najboljšo
možno kakovost oskrbe in še več, iščejo možne rešitve tudi
preko teh meja (slika 4 in slika 7, vir 4). Zdravstvena politika
posega v to zapleteno okolje predvsem zaradi omejenih možnosti
financiranja drage zdravstvene tehnologije. Vendar izvajalcem
"omejitve", ki jih postavlja v sistem zdravstvenega
varstva zdravstvena politika, predstavljajo znatno oviro pri
uresničevanju zastavljenih ciljev. Poti se kompromisno srečujeta
nekje med obema skrajnima ciljema - pri dogovorjeni ravni
kakovosti.
Pri deklerativnem
sklicevanju na to, da morajo izvajalci zagotoviti kakovost
oskrbe, vidimo, da cilje postavlja predvsem tisti, ki razpolaga
z viri. Če izhajamo iz tega, so veljavni cilji smernice plačnika,
ker ta omogoča (finančno) njihovo uresničevanje, in ne smernice
strokovnih teles, ki predvidevajo večji dotok (predvsem svežega)
denarja v sistem zdravstvenega varstva. Neprestano pretirano
poudarjanje pomena smernic je lahko v določenem okolju neproduktivno
in škodi širjenju zamisli o kakovosti. Izboljševanje kakovosti
se prav zato skuša ogniti vnaprejšnji in absolutni opredelitvi
ravni kakovosti.
Izboljševanje
kakovosti
Izboljševanje
kakovosti je nova filozofija, ki je usmerjena v splošni dvig
kakovosti dela vseh zaposlenih v zdravstveni službi in ne
le v odkrivanje izstopajočih slabih primerov. Izboljševanje
kakovosti je sistematičen pristop k odkrivanju težav pri oskrbi,
ocenjevanju dosežene ravni kakovosti, postavljanju ciljev
kakovosti ter načrtovanju, vpeljavi in spremljanju učinkov
sprememb. Podlago stalnega izboljševanja kakovosti pogosto
imenujejo filozofija zdravih jabolk.
Do nedavnega
je namreč prevladovala filozofija iskanja slabih izvajalcev,
njihovo kaznovanje in izločanje. Za tak pristop je pogosto
zadostoval en slab primer ali mnenje ocenjevalca, ki se je
zanašal predvsem na domnevna "doktrinarna" stališča.
Veljala je obče sprejeta domneva, da bo kakovost zagotovljena
z izločanjem tistih izvajalcev, ki so sodelovali pri ugotovljenih
odstopanjih. Važneje je bilo najti "krivca", kot
pa ugotoviti vzroke, ki so prispevali k slabemu izidu. To
pogosto imenujemo teorijo "gnilih jabolk". Izkazalo
se je, da se s tem kakovost ostalih izvajalcev ni nič popravila.
Večina uporabnikov zdravstvenih storitev je odvisna prav od
teh "ne slabih" izvajalcev, katerih izidi se kažejo
na večini uporabnikov zdravstvene službe. Kopičenje drobnih
odstopanj, ki sama po sebi ne povzročajo kakšne posebne škodljivosti,
se pa ta sčasoma kopiči, privede do oskrbe, ki ne dosega več
pričakovane ravni kakovosti. Teoretično podlago stalnega izboljševanja
kakovosti pogosto imenujemo kar teorija "zdravih jabolk".
Cilj izboljševanja kakovosti je namreč prav v odkrivanju najboljših
izidov oskrbe in njihova uporaba pri izboljševanju celotne
oskrbe.
Izboljševanje
kakovosti je dinamični proces z naslednjimi nalogami:
- odkrivanje
in uporaba najboljših izidov za doseganje odličnosti,
- povratni
podatki (ustrezen informacijski sistem),
- eksplicitna
opredelitev ciljev kakovosti,
- izbira
kazalcev kakovosti,
- neprestan
postopek izbiranja prednostnih nalog,
- ustrezni
viri za kakovost,
- sistem
spodbud,
- izobraževanje
za kakovost,
- ustrezen
informacijski sistem,
- nepretrgano
samoocenjevanje,
- nadzor
znotraj stroke,
- naklonjeno
vodstvo in
- vključevanje
bolnikov.
Za izboljševanje
kakovosti so odgovorni vodilni sistema zdravstvenega varstva
in zdravstvenih ustanov. Neposredni izvajalci pa so ključni
za uspeh izboljševanja kakovosti. Podporo prizadevanjem nudi
sistem kakovosti, ki natančneje opredeljuje naloge in odgovornost
za kakovost.
Delovna
skupina za kakovost pri Svetovnem združenju zdravnikov družinske
- splošne medicine (EQuiP) je na 6. srečanju v Goettingenu
od 10.11. do 14. 11. 1994 sprejela naslednja načela, ki naj
bi vodila zdravnika družinske/splošne medicine pri izboljševanju
kakovosti:
Izboljševanje
kakovosti
- Je
poklicna dolžnost vsakega zdravnika.
- Je
trajna dejavnost.
- Obsega
vse vidike skrbi za opredeljene prebivalce.
- Je
sestavni del medicinskega izobraževanja.
- Je
sestavni del vsakodnevnega dela.
- Obravnava
bolnika celostno kot posameznika, družinskega člana in člana
skupnosti.
- Spodbuja
smotrno izrabo zdravstvene službe.
- Upošteva
posebnosti družinske - splošne medicine.
- Omogoča
strokovno odločanje na podlagi priporočil.
- Se
ne sme uporabljati za nadzor in kaznovanje.
Cilj izboljševanja
kakovosti je v zmanjšanju razlik v izidih in v večji zanesljivosti,
manjših različkih in odstopanjih pri postopkih ter premik
celotne "krivulje" izidov proti boljšim izidom in
s skrajšanjem procesa "preoblikovanja" (postopka
oskrbe) (slika 9, vir 4).
RAVNI
ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTI
Kakovost
je multidimenzionalni in multiprofesionalni pojem, s katerim
opisujemo lastnosti našega dela. Multiprofesionalnost se nanaša
na to, da se morajo v izboljševanje kakovosti vključevati
različni profili v zdravstvu: zdravstveni politiki, vodstveniki
(managerji), zdravniki, zdravstveni delavci in sodelavci.
S skupnimi napori lahko dosežejo kakovostni napredek na svojem
področju.
ultidimenzionalnost
se kaže v zastopanosti vseh ravni in podsistemov sistema zdravstvenga
varstva: zdravstvene politike, zdravstvenega zavarovanja,
zdravstvenih ustanov, skupin zdravnikov, posameznika, medicinskega
izobraževanja in raziskovanja ter prebivalcev pri izboljševanju
kakovosti. Motivi in cilji sodelovanja so lahko navidez različni,
vendar so vsa prizadevanja usmerjena v izboljšanje zdravstvenega
stanja prebivalcev. Vsi ostali cilji so delni cilji pri uresničevanju
svojega poslanstva.
Zaradi
svojega položaja v sistemu zdravstvenega varstva ima zato
vsaka raven nekaj specifičnih prednostnih nalog, ki se med
sabo komplementarno dopolnjujejo. Zdravstvena politika mora
poskrbeti za uskladitev interesov.
NALOGE
zdravstvene
politike so:
- da
obdrži sprejete opredelitve glede organizacije zdravstvenega
varstva v splošni medicini;
- da
še nadalje skrbi za krepitev položaja in vloge zdravnika
splošne medicine kot vratarja v sistemu zdravstvenega varstva;
- da
omogoči (finančno in moralno) oblikovanje priporočil za
delo zdravnika splošne medicine, izbiro ustreznih kazalcev
kakovosti, ki naj nadomestijo ali dopolnijo sedanje "masovne"
številčne kazalce dela.
zdravstvenih
ustanov so:
- oblikovanje
in krepitev kolegijev za splošno medicino, ki naj prerastejo
v odbore - svete za kakovost v posameznih zavodih;
- povezovanje
kolegijev pri Združenju zdravstvenih zavodov;
- sodelovanje
z zasebnimi zdravniki na določenem območju;
- sodelovanje
s Sekcijo za splošno medicino SZD, z Odborom za osnovno
zdravstvo ZZS, OE ZZZS;
- omogočiti
dejavnost skupinam zdravnikov in posameznikom v zvezi z
izboljševanjem kakovosti;
- ustvarjanje
materialne in informacijske podlage za zagotavljanje kakovosti;
razširjenega
strokovnega kolegija za splošno medicino so:
- načrtovanje
in koordiniranje dejavnosti v zvezi s kakovostjo;
- oblikovanje
skupin, ki bodo pripravljale priporočila za delo v zavodu;
- načrtovanje
in uporaba medicinske dokumentacije vključno z informacijskim
sistemom, kar bo omogočilo ocenjevanje kakovosti, samonadzor
kakovosti in druge oblike izboljševanja kakovosti;
- da
je svetovalni organ zavoda za področje kakovosti dela;
- oblikovanje
krožkov kakovosti;
- sodelovanje
z ambulantno in bolnišnično specialistično dejavnostjo,
kjer se dejavnost prekriva ali dopolnjuje;
posameznega
zdravnika so:
- samoocenjevanje
kakovosti ob socdelovanju kolegija ali druge skupine zdravnikov
splošne medicine;
- vključevanje
v ocenjevanje kakovosti v zdravstveni ustanovi;
- upoštevanje
in uporaba priporočil za delo;
- samoizobraževanje
in stalno strokovno izobraževanje na tistih področjih, kjer
se pri ocenjevanju kakovosti ugotovijo potrebe po tovrstni
obliki izboljševanja kakovosti;
Ocenjevanje
kakovosti
- usmerjeno
vodenje zdravstvenega kartona (register po starosti in spolu,
registri po boleznih);
- samoocenjevanje
kakovosti;
- ocenjevanje
kakovosti v zdravstveni ustanovi na podlagi kazalcev (izbira
meril in dogovor o smernicah);
- spremljanje
in analiza kritičnih dogodkov oskrbe;
- inovatorstvo:
uvajanje organizacijskih, strokovnih in drugih novosti,
ki izboljšujejo delovni postopek, odnose in sporazumevanje
med zdravnikom in bolnikom, med zdravnikom in sodelavci,
med zdravstvenimi delavci in bolnikom;
- strokovni
nadzor s svetovanjem (ocenjevanje kakovosti "od zunaj"
s tremi temeljnimi pomanjkljivostmi: ne uporablja eksplicitnih
meril, ocenjuje predvsem pogoje dela (opremo, prostore,
usposobljenost) in mehanizmi za spremembo stanja niso dovolj
močni.
Spremembe
za izboljševanje kakovosti:
- izobraževanje
(npr. če ugotovimo, da v nujni medicinski službi nastavijo
infuzijo samo 20% pošodovancev zato, ker spremljevalci ne
obvladajo nastavitve infuzije, je usmerjeno izobraževanje
za ta poseg ustrezna rešitev);
- sprememba
načina dela (npr. če ugotovimo, da le 40% nehipertonikom,
priložnostnim obiskovalcem zdravnika splošne medicine, izmerimo
vsako leto krvni tlak, je odločitev, da bomo spremenili
svoje delo tako, da bomo krvni tlak nehipertonikom, priložnostnim
obiskovalcem zdravnika splošne medicine merili vsako leto);
- zamenjava,
dopolnitev opreme (npr. če ugotovimo, da je zdravnik v dežurni
službi nedosegljiv v nujnih primerih zaradi obiskov pri
manj nujnih bolnikih, bo verjetno najboljša rešitev vzpostavitev
ustreznih zvez (mobitel, UKW));
- uporaba
opomnikov (npr. trenutno je v uporabi programiran opomnik
za prijavo nalezljivih bolezni);
- priprava
lastnega načrta dela ambulante (npr. za spremljanje diabetika
se lahko zdravnik in sestra dogovorita o delitvi dela: sestra
npr. ob vsaki kontroli meri težo, kapilarno določa krvni
sladkor in glukozurijo);
- uporaba
priporočil za delo zdravnika splošne medicine (na razpolago
so številna priporočila iz tujine in klinčnih specialistov,
ki jih mora vsak zdravnik prilagoditi svojim potrebam);
Paradigma
kakovosti
Sistem
izboljševanja kakovosti je lahko uspešen le če se dejavnosti
in udeleženci povezujejo v mrežo.
SKLEP
Zamisel
o kakovosti v medicini nas vznemirja in plaši obenem. Plaši
nas predvsem zato, ker od nas zahteva ocenjevanje lastnega
dela in spremembe vedenja. Vsako izboljševanje kakovosti zahteva
spremembe, čeprav vsaka sprememba ni nujno tudi izboljšanje.
Spremembe zadevajo predvsem slog dela izvajalcev. Človek se
sprememb načeloma otepa, ker zahtevajo prilagajanje in prinašajo
negotovost, zato mora biti izboljševanje kakovosti sistematično
in upoštevati probleme, ki se pojavljajo pri vpeljevanju sprememb.
Kot pravi star kitajski pregovor Če želiš prehoditi tisoč
korakov, moraš narediti prvi korak.
VIRI
- Continuous
quality development: a proposed national policy. Copenhagen:
WHO - Regional office for Europe, 1993:1-42.
- Kersnik
J, editor. Zagotavljanje kakovosti 1994. Ljubljana: Sekcija
za splošno medicino Slovenskega zdravniškega društva 1994.
- Kersnik
J, Šorli J. Kakovost v zdravstvu: Predlog za razpravo o
politiki kakovosti v zdravstvu. Zdrav Vestn 1997;66:205-8.
- Kersnik
J. Kakovost v splošni medicini. Ljubljana: Sekcija za splošno
medicino - SZD, 1998: 1-308.
POVEZAVE
Evropsko
združenje za kakovost v družinski medicini:
http://www.equip.ch/
Cohranova
zbirka zananstveno dokazanih priporočil:
http://www.update-software.com/clibhome/clib.htm
Clinical
Governance Research and Development Unit, Leicester, VB (priporočila
za delo):
http://www.le.ac.uk/cgrdu/
Publikacija
Clinical Evidence:
http://www.clinicalevidence.org/
Novozelandska
priporočila:
http://www.nzgg.org.nz/library/gl_complete/bloodpressure/table1.cfm
American
Academy of Family Physicians (priporočila za delo):
http://www.aafp.org/afp/20010815/practice.html
Javni
statistični program Epi - Info:
http://www.cdc.gov/epiinfo/
Revija
Quality in Health Care:
http://www.qualityhealthcare.com/search.dtl
Revija
International Journal for Qualiy in Health Care: http://www3.oup.co.uk/intqhc/contents/
Mednarodno
združenje za kakovost v zdravstvu ISQUA: http://www.isqua.org.au/
Mednarodna
organizacija za standardizacijo - ISO: http://www.iso.ch/iso/en/ISOOnline.openerpage
Mednarodna
organizacija za presojo modelov kakovosti (EFQM): http://www.efqm.org/
Priporočila
(ameriškega zdravniškega združenja): http://www.guidelines.gov/index.asp
Priporočila
britanskega združenja zdravnikov družinske medicine: http://www.rcgp.org.uk/rcgp/webmaster/quality_and_standards.asp
Effective
Health Care bulletins
http://www.york.ac.uk/inst/crd/ehcb.htm
