KLJUČNI POUDARKI:

1.     Neprepoznano nasilje kot vzrok številnih naštetih zdravstvenih težav pomeni znatno obremenitev za vsak zdravstveni sistem. Prepogosto vstopanje v zdravstveni sistem, obremenjevanje posameznikov z nepotrebnimi preiskavami in nenazadnje hipermedikacija so možne posledice neprepoznanih žrtev in/ali storilcev nasilja v družini.

2.     Opravljene raziskave v svetu kažejo, da so žrtve nasilja pripravljene zaupati osebnemu izbranemu zdravniku, če jih ta o nasilju aktivno vpraša; žrtve same so redko pripravljene načeti pogovor o tem. Izkazalo se je tudi, da so žrtve pogosto pripravljene sprejeti kakršnokoli pomoč, četudi zgolj v obliki informacij o možnih oblikah pomoči.

3.     Zdravniki so premalo ozaveščeni in poučeni o nasilju v družini, o možnosti, da je bolnik žrtev nasilja in/ali trpinčenja, ne zavedajo se ogroženosti družinskih članov, predvsem pa je obravnava tega pojava travmatizirajoča. Možno je, da se strokovnjaki (ne samo zdravniki) ne odločajo za odkrivanje nasilja/intervencijo, ker spoštujejo intimnost družine in vanjo ne želijo posegati, bojijo se, da bi družinskim članom s tem škodili, imajo slabe izkušnje iz preteklosti, oziroma ne vedo, kako naj se najbolj ustrezno odzovejo.